Ceci n’est pas une photographie, 2015
Prostori fotografije / Na, nad, pod, čez fotografijo 2015-1987
Fotografija je zanimiv kulturni fenomen: vse reducira na pravokotnik ali kvadrat. In vse pomanjša oz. uravna naredi enake velikosti: dol, poravna, naredi enake velikosti. Mravlja je enaka človeku, človek je velik kot hiša… Domnevamo, da je umetnikov in torej lahko tudi slikarski pogled na fotografijo – ki ni nujno skozi objektiv fotoaparata - vedno specifično upodobljenje, specifična vizualizacija in transformacija fotografije v nekaj pred, na, pod, za, čez fotografijo, kar je nekaj več ali pač nekaj drugega, lahko je manj kot fotografija in lahko je nekaj kar tudi ni nujno več fotografija, pa tudi morda manj od nje ne. To so, ali želijo biti, imaginacije iz, na, nad, ob, pod fotografije. Pri mojih 'fotografskih' delih gre za (geste, poteze, polivanja, reze…) transformacije na fotografiji. Dobesedno odprta fotografija, seveda figurativno: naj bi šlo za odprto glavo fotografije (saj fotografija ima neskončno število glav). In hkrati je naša glava polna glava – polni so potem tudi možgani - fotografij. Na, nad, pod, čez fotografijo, nanašanje, spodnašanje, recikliranje, citiranje, uporaba starega, foto arhivov, dokumentov, citati, iztrgani elementi iz fotografij, natisnjenih fotografij, konstruiranje, rezanje in lepljenje, vdor in eskalacija barve… vse to na podlagi, na fotografiji. Fotografija je tu tudi natisnjena na slikarskem platnu in tudi napeta na slikarskem podokviru. Transformacija na fotografskem 'celuloidu' je vedno nek madež ali senca, prekritje, rez ali prelom na fotografiji, se pravi vdor nečesa zunanjega, tujega, lahko govorimo o napadu tuje slike, risbe, slikarskih in risarskih postopkov, risala, čopiča, noža, škarij, barve, pigmenta, laka… In hkrati je to – madež, senca, rez, aplikacija, … - neka 'kvantitativna' nadgradnja (pa čeprav je lahko podrtje, dekonstrukcija ali destrukcija fotografske podobe) fotografske originalnosti, njene avtonomije, biografije, avtentičnosti, se pravi eskalacija, 'napad' zunanjega, tujega. Na koncu imamo pogled na spremembe in te spremembe so tudi poškodbe, luknje, rane, torej bolečine fotografije.V vseh primerih je fotografija na koncu tega – torej tudi bolečega - procesa – risarskih ali slikarskih procesov in postopkov snovne ali tekoče (slikarske snovi in tekočine) 'naracije' – spremenjena; fotografija se spremeni, pa ne s pomočjo - analogne ali digitalne - kamere, prestane snovno presnovo, transformacijo, preobrazbo, potopitev in potujitev. Potujčitev rečemo mali narodi, Slovenci specifično govorimo ponemčitev. Razstavo vidim kot delo, proces, ki v polje fotografije vpelje potujitveni efekt (drugače tudi znan kot »Duchampov efekt«), s katerim se preko demistifikacije ustaljenih, dogmatskih definicij, konceptov, form, vsebin in vrednot sprašuje o samem bistvu fotografije, torej o tem, kaj fotografija sploh je in kaj jo določa. In sicer na takšen način, da sam proces razgradnje fotografije artikulira v neko tujost in drugost fotografije. Pojem umetniška fotografija se tako iz nečesa trdega, dogmatskega na razstavi prezrcali ali natančneje preslika ali naslika v nekaj drugega, idejno drugega, ta pa se kot ideja seveda kaže predvsem v vidnem, v širšem vizualnem polju, torej v tem, da so vsi idejni elementi, ki fotografijo vzpostavljajo, vedno tudi vidni, materializirani in ne zgolj konceptualni. Tako imamo tu opraviti s fotografijo, ki zgolj implicira idejo o fotografu, o fotografski opremi, o fotografskem subjektu in o fotografiranju. Skratka, govorim o fotografiji, za katero ni potreben fotoaparat in ki proizvaja umetnost fotografije v svojem bistvu, ker je kot taka že vzpostavljena kot umetniški princip in ne predvsem kot fotografija.Tu se vzpostavi dogodek, preko katerega se pojem fotografije definira in afirmira na osnovi konceptualnega, ki se vizualizira, vizaulizacija pa je posledica dolgotrajnega miselnega, konceptualnega in delovnega procesa in se ne afirmira na osnovi dogme ali ideologije ali tehnike, tehnične formalnosti, ki je za sam pojem umetnosti na koncu koncev irelevantna, oz. je relevantna le kot preseganje, kršenje.

Zgoraj opisani proces se vrši skozi soočanje realnosti z njeno transformacijo v virtualnost. Vsaka fotografija laže. Dejstvo je, da lahko proces neskončnega klikanja, selfanja, fotografiranja prepoznamo kot virtualizacijo življenja oz. človeka. In fotografiranje, čeprav dejansko to tu ni, me je navdahnilo k razmišljanju o tem, kaj je tisto, kar pravzaprav fotografijo določa tako v smislu prakse kot v smislu pojma in človekove percepcije... fotografija je mrtva, naj živi fotografija!

Si kjer si, pa vendar si nekoliko tudi drugje. Tudi na fotografiji. Fotografija je narejena iz ljudi, iz fotografij pa je tudi človek. Iz vedno več fotografij je, pa čeprav so te vedno bolj enake, vedno bolj podobne, že skoraj popolnoma enake, enako enake, torej idiotske. Večinoma so danes fotografije debilne, debilne fotografije, ne nujno vedno fotografije debilov. Najdi, izkoplji, torej naredi fotografijo – čeprav zgolj s suhim, kratkim, zelo hipnim klikom na telefonu - in jo zapolni s svojo podobo, subjektiviraj jo, poosebi jo. Čeprav je ta oseba enaka tisoč milijonom drugih oseb naj bo na tej eni fotografiji. Potem -»print«- natisni eno, njo, torej fotografijo, in hkrati jo izbriši iz spomina naprave; primi jo na papirju, poglej jo še zadnjič, prepogni in obrni to osebno fotografijo, fotografijo osebe. Morda je vendarle unikatna, morda je vendarle ujela, zabeležila poseben osebni trenutek osebe!? Pobožaj jo še zadnjič, podrgni z nohtom in jo z eno roko zmečkaj. Potem jo s prsti obeh rok raztrgaj na zelo majhne koščke in jo – čeprav je ženskega spola - odvrzi v kanto za odpadni papir in jo takoj odnesi v smetnjak papirja. Potem doma potegni vodo v WC-ju in si izplakni slab (žalostno nostalgičen) okus v ustih. 


NASLOVI DEL

Intro hodnik:

Ceci n’est pas une photographie, 2015
laser rez na ogledalo

Incubus (Z vseh 4. strani), 2014/2015
fotografski objekt, print, les

Hrbet slike 1-4 (To ni fotografija, fotografija je slika in slika je fotografija…), 2002-2015
inkjet print na platno, lesen podokvir

VSSD SOBA:

VSSD: Aluminij relief, 1988; 
ČB fotografija; fotografija: Božidar Dolenc

VSSD: Krona 1-3, 1987
ČB fotografija; fotografija: Božidar Dolenc

VSSD: Glina (Ogenj/voda) 1-3, 1987
akril na fotografijo; fotografija: Bojan Salaj

VSSD: Glina (Ogenj/voda), 1987
tuš na fotografijo; fotografija: Bojan Salaj

VSSD: Solza slike (Fear / Tear of the Painting) 1-4, 1989
ČB fotografija;Fotografija: Bojan Salaj 

VSSD: Anatomija (anamorfoze) plamena 1-2, 1989
ČB fotografija; Fotografija: Bojan Salaj 

VSSD: Stalagnit 1-3, 1987
tuš na fotografijo; Fotografija: Božidar Dolenc

VSSD: Prah/spomin 1-4, 1988/1989
ČB fotografija; Fotografija: Bojan Salaj

VSSD: Risba v pesku 1-3, 1993
cibacrome; Fotografija: Bojan Salaj

AO SOBA:

Čez fotografijo, 1999/2000 
tuš, akril na fotografijo

Nad fotografijo I., 2002 
tuš na fotografijo

Čez fotografijo II., 2001 
monotipija na fotografijo

Nad fotografijo II., 2002/2003 
mešana tehnika na fotografijo

Na, nad, pod, čez fotografijo 1-5, 2002/2015
mešane tehnike na najdene fotografije

»Craquelé« (Razpoke) 1-4 , 2002/2015
skenirane fotografije oljnih slik, injet na platno, lesen podokvir

Eros & Tanatos 1-4, 1997
kolaž

Al'kemija / fizika in kemija (Svetlobe, sence, odsevi) 1-8, 1995/2015
zmešane tehnike na fotografski papir

Al'kemija / fizika in kemija (Svetlobe, sence, odsevi) 1-6, 1995/2015
zmešane tehnike na fotografski papir

»Hydras« (Pod svet, pod - pod svet, tekoča podoba) 1-4, 2003/2015
sken risbe, inkjet print na lumijet museum parchment

Kaos Ad, 2000/2015
sken risbe, inkjet print na lumijet museum parchment

Povečava (Territories II.), 1996/2010
risba, skenirano, povečava, inkjet print

Povečava (»Organ«), 1993/ 2010
risba, skenirano, povečava, inkjet print

»Skin Skinny« (Ovojnica je koža je membrana), 1993/ 2010
risba, skenirano, inkjet print

Optični kubi (Fake arhitekturni objekt), 2015
18X18x18cm, 22X22x22cm, 28X28x28cm, 36X36x36cm, 44X44x44cm; lesene kocke, inkjet print

Error ekrana 1-2, 2009/2015
digitalna podoba, mešana tehnika na injet print

»Sun Drawing« (Svetlopis) 1-5, 1998
obojestranske solarizacije na papir, steklo, lesen podstavek
Ali je fotoaparat oko? Ali je fotografija pogled? Fotografijo naj bi imeli tudi za to, da vidimo, da bi bolje videli in razumeli in seveda tudi, da bi spoznali, vedeli. Da bi videli širše, več, dalje, globje. Kaj fotografija danes lahko naredi, kaj lahko še spremeni? Vsaka umetnina je dogodek, nekaj spremeni, nekaj naredi, nekaj pokaže, nekaj premakne. Kaj pa danes dela, naredi fotografija v svoji neskončni množičnosti? Ali pravzaprav ne izginja, ali je ni z vsako fotografijo manj!?