(PO)NOČI, 2003
postavitev v hotelu (Hotel Lev, Ljubljana)
(PO)NOČI

Ime, naslov projekta (PO)NOČI je lahko dvoumen, a je nadaljevanje in razvijanje projekta MESEČNIK (Tretji človek) in razstave PREJ IN POTEM (tekoče slike/dihajoča postavitev). Paradoksno, gre za idejo raziskovanja manjkajočega motiva, delo 'na' manjkajočem motivu. Sanj ne morem in nočem lahkotno in popularno lažnivo ilustrirati. Dela se bolj nanašajo, približujejo in poudarjajo pomembno 'nočno', nefunkcionalno ne-budno, nezavedno in nezavestno perspektivo človeka. 'Nočnih', podzavestnih misli in 'nočnih', nezavednih delovanj telesa. Nekateri verjamejo, da imamo le tri vrste noči (ameriško, evropsko, azijsko), vendar pa noči v nekem smislu sploh več ni: nič več ne spi, mesto ne spi, televizija ne spi, denar ne spi, sanjamo tudi budni, pri polni zavesti, podnevi… Zato se ne ukvarjam s temo, zanima me svetloba - slika in risba iz svetlobe. Gledati svetlobo ali risati svetlobo, ne pomeni nekaj plitko duhovnega ali kolonizacijo in razprodajo lastnih sanj. Lahko gledamo tudi z zaprtimi očmi. S tem hočem reči, da še vedno obstajajo različne dimenzije in prostori človekove percepcije in njegovega prostora (in javnega in subjektivnega), četudi je seveda slednji močno kontaminiran, označen z kolektivnim, javnim, medijskim.

Če gre pri ‘klasični’ razstavi za idejo neposredne, fizične predstavitve in torej tudi osvojitve ali naselitve (galerijskega) prostora z npr. slikami, kipi, ki se jih na ogled, na dan postavi, pa so npr. vzglavnik, vzglavje, postelja, spalnica neki osebni, zasebni 'nočni' prostori, ki simbolično pripadajo nekemu drugemu prostoru in času, ki je za zdravorazumski običajni pogled neproduktiven, nefunkcionalen – tako rekoč prazen čas, čeprav nam vse bolj oblikujejo in prodajajo naše sanje.

Hotel. Pomembna je torej ideja ‘kje?’, kje je to mesto, kje je kraj. Projekt je razstavljen v hotelu, ki je specifičen prostor, ki se razlikuje od privatnega doma. Hotel je ‘brezdomen’, ne-oseben, brez-oseben prostor. Hotelska soba, njena razporeditev in oprema je funkcionalna in stereotipna, torej je neosebna, brezosebna, vendar je namenjena bivanju, namenjena je človeku, tj. gostu – njegovemu počitku in neke vrste umiku v privatnost. Hotelska soba pa je namenjena tudi spanju, torej je gost prenočevalec.

Okvir in kontekst projekta (PO)NOČI je torej funkcionalno urejen prostor. Ta funkcionalna urejenost hotelske sobe je seveda zelo smiselna, vendar pa to ni njena ‘polnost’, ampak pravzaprav ‘praznost’, ki čaka, da se jo zasede, da jo naseli subjekt, hotelski gost. To je njena ne samo formalna in funkcionalna, temveč predvsem temeljna ekonomska logika. Hotelska soba tako ni prostor prisotnosti, hotelska soba čaka, da jo naseli oseba, gost. Po svoji funkciji in formi je prazen, neoseben, osebno nedefiniran prostor, to je ‘nenaseljen’ prostor, prostor osebne odsotnosti, prostor nekakšne osebne praznine – dokler jo začasno ne zasede ‘katerikoli poljuben’ subjekt. In šele z vstopom te poljubne osebe, tj. kateregakoli gosta v prostor hotelske sobe se ta spremeni, popolnoma spremeni. Z odprtim kovčkom in z razstavljeno vsebino tega kovčka, z mokro brisačo ali uporabljeno posteljo postane ta prostor bolj in bolj naseljen in vedno bolj – poln -‘oseben’, oživljen.

Razstava je v hotelskih sobah, ‘razbita’ in postopoma v sobah ‘sestavljena’, kot slika-sestavljanka, vendar nikoli popolnoma sestavljena. (Ideja je v osnovi stara in se kot nit vleče od zgodnjih, začetnih VSSD postavitev). Različni oblikovani, prostorski in časovni deli skupaj sestavljajo/tvorijo neko večjo 'celoto'. Vsi elementi razstave so eni odkriti in drugi skriti - v kompleksnih odnosih med seboj in v odnosu do prostora prezentacije, torej do hotela, hotelske sobe.

Podobe so ‘ujete' v asociativne oblike belih ekranov, vzglavnikov ali postelj. ‘Sanjske risbe’ so konvencionalno na očeh tam, kjer je že sicer temu namenjen ‘prazen’ prostor: nad posteljo, med ogledalom in navodili za red in varnost, ob omari…, vzglavniki pa na postelji in fotelju… (mimogrede: postelja je lahko ali morast objekt, naslikan s telesnimi tekočinami ali od spanja modeliran (painted with bodily fluids, sculpted by sleep), lahko je ‘nočna, temna jama’ ali pa - za popolno razliko - zelo varen, udoben in zračen objekt za miren počitek ali za nespeč užitek). Vendar vsaka 'šivana risba na postelji' oblikuje svoj 'notranji' prostor, kot tudi svoj odprti 'zunanji' prostor, tisti – prazen - prostor, kjer gledalec lahko fizično vstopi v hotelsko sobo, kjer se mu podobe in objekti postopoma odkrivajo in dobesedno razprostirajo okoli njega optične in haptične relacije. Motiv se dotika telesa in pogleda subjekta. Stereotipno po stenah so ‘obešene’ slike in risbe na belih ekranih ali oblikovane iz mehkih vzglavnikov ali kot odtis ujete na nosilci. Učinek 'skritega, nevidnega' je poudarjen z zračnim čopičem na beli filc mehko izrisanimi t.i. 'sanjskimi podobami' iz 'nočne jame'.

Motiv je svetloba. Slika je lahko tudi konkretni, fizični prostor, ki je manjši od mesta in arhitekture, postane pa skozi proces poslikave imaginarni prostor, drugačen, simbolično širši in večji od njega.

“Ljub mi je sen, še ljubše, ker sem iz kamna,
vse dokler obstajata sramota in beda,
sem srečna, ker ne vidim in ne slišim,
zato me – prosim - ne budi, govori tiho.”*

*Michelangelov odgovor na pripombo Giovannija Strozija, ko je občudoval Michelangelovo umetnino Noč. Ta naj bi spregovorila, če bi bi jo kdo prebudil.
(2000/2003)

(PO)NOČI - opazovanja sanjajočega subjekta. Pomembna je ideja ‘kje?'. HOTEL.