ODPRTO / ZAPRTO, 2003
zaprto odpra postavitev
Foto: Bojan Salaj
ODPRTO / ZAPRTO, 2003
notranja postavitev; pesek, pigment

…kraj in čas potem sta, natančneje prostor je in čas teče. Pustil bom ob strani vse besede o pesku, o pisavi v pesku, o minljivosti, dihu. Včeraj naj bo ločen od danes. V prehodu iz nemega v zvočni film so odstranili neme glave – maske - in pianistove roke, z glasom je bil izbrisan dialog nemega in vidnega, kjer je tišina bila in glas in krik.

Tehno pozerji in tehnokratski gospodarji govorijo pravzaprav enako, da je “glavni problem sestop iz digitalnega v analogni svet”. Dobrodošli, torej, ostane nam le še virtualni svet, ampak ta v naših glavah, ne tisti v njihovih programih. Rekel sem že in še: pogled notri je večji in širši od pogleda ven! Soba naj bo brez razgleda, brez oken in tudi brez vrat. Welcome!, Willkommen!, Benvenuti!, Bienvenu!, beremo, ko pripotujemo. Kdo pa še verjame, da “namesto usode imate lastno izbiro, lastno pot”, pravljično deželo (wonderland).

Voda oblikuje tudi kamen, segregacija pa deli na znotraj in na zunaj, osebe so ločene, kot živali v živalskem vrt. Stoj, zapora! To je zaprto območje, nekateri so lepo (nicelly) zunaj družbe. “Ko bodo črni šli noter, bomo beli šli ven!” in “Ohranimo Alabamo belo!” (Keep Alabama White!). Izprazniš lahko prostor, kot bi izpraznil revolver! In prostor prepoveš: Prepoved prehoda! Prepoved prostora. Tudi akvarij je fizično nedostopen, ampak močno pritegne – ‘utopi’ – naš pogled. Tisto nedostopno, nedosegljivo kršijo potapljači, vohljači, vohuni, ki kradejo, prisvajajo tuje vsebine in presegajo meje. Globoko v temi, v molekuli, v gozdu ali visoko v hribih – ali so (tam) znanstveniki, raziskovalci, pohodniki, alpinisti – vohuni in vohljači?

Zunaj družbe (outside the society) je zelo hladno, vsi ti povezani ali osamljeni ljudje, od kod prihajajo in ne zanima me kam gredo! Hoditi skušamo pokončno, a čutimo težnost in težo in neravnotežje, neenakost ne le telesa in prostora, ampak neenakost med telesi. “V moji hiši, pazi na svoje obnašanje!“ (In my house, watch your manners!). Ko svoboda in tudi upanje izgine, so na vrsti le še skrivni prehodi, vbodi, prebegi... Kje je prehod in kakšna je kazen? Begunec je bežanje iz neznanega prostora, tujec je iz tujine, odtujitev pa je sam človek, nikoli ne boš dobrodošel in varen: prostor ni ‘počlovečen’. Naša obramba je karantena, ječa in taborišče. Karantena je zapora, varnost je varovanje, varen je trezor.

Kje je - ostal - rojstni kraj? In domovina - to je – tudi tam, kjer otroke vržejo na cesto – naj bo za vedno dom. Vsi v zavetišča, v začasni dom tujce/tujke, v prehodni dom ubežnike. Celica, bela hiša, javna hiša, kanarček in v črno oblečena hiša, garažna jama grob… Srečna je in nesrečna je ulica. Bodi pri miru! Stoj, še stoj. Ne gibanje, čakanje, še počakaj. Ne drvenje, postopanje na mestu.

Iz ljudi je kraj. Odprto je in zaprto. Tu ne more biti vhod, niti ni zid, lahko pa je prav drobna črta. Prostor vztrajno zasedajo številke, naseljeno pa bo kmalu spet nenaseljeno, pusto in prazno. Golo mesto. Kapitaliziraj, kupi prostor. Postavi mejo in definiraj, naseli prostor. Ni mogoče misliti na vse in na vsepovsod, prostorski načrti pa ne na vse interese, vse želje, na odstranjevanje tujcev in osvobajanje prostora. Polna bančna kartica je odlična pot, bančna kartica je prehod, najboljši potni list. So pa še drugi zasilni prostori in izhodi: izvrženje in odtujitev (= stranišče), obžalovanje in odvod (= oltar), mapiranje in transubjektivnost (= toaletna mizica), odklop in transfer (=  kino), odhod in amnezija (= postelja), sodobni oder in sodobno okno (=  televizija).

Odcveteti, ko je avto Florida, izpolni nalogo: pograbi voziček – ki je v mega trgovinah postal veliki voz - in do vrha, do sitega napolni požrešni hladilnik. Napolni tudi posteljo, svetloba prostora naj bo za srečo in mrak prostora za skrivanje. Ječa določa prisotnost in hkrati – večkratno - odsotnost. Kar je za vrati naj bo skrito, tisto za steklom nedostopno in zgolj za občudovanje. Laboratorij odkriva skrito, neznano naj bo znano; iz še neodkrite snovi, naredi sploh snov, v majhni luknji naredi novo življenje. Kje se natančno nahaja ljubezen? V epruveti, v očesu, v srcu, v roži?

Ves čas govori medijski prostor. Vse besede lahko damo iz ust in spet nazaj v usta, v telefon, da dobimo v uho odgovor besede, jih shranimo v nek predal, v torbo, na disketo, v vrečo in v žep. Sodobno sranje, kjer je komunikacija zapovedana, ukazano nam je poslušati in gledati smejoče se bedake. Kristalna palača (Crystal palace) je lažni odkriti prostor za demokracijo in cel svet je veliki prostor za trgovino.

“Brez kraja in brez časa”? Morda zvok, le glas ali izgovorjena, fonetična beseda? Vseeno ta zvočna vibracija ima svoj izvor, kraj in ima svoj čas in svoj konec (v času, ko zamre). Kje je glas, glasbeni kraj? V “vročih hlačah” (hot pants), “sobotni vročici noči” (Saurday night’s fever) , v “nedeljskem jutru” (Sunday morning), “v svetlem trenutku” (bright moments) jutri ali v ponedeljek zvečer, ali nikoli?

Glas ni brez kraja in kraj ne brez glasu, zbegana pa je opazujoča, tavajoča funkcija gledalca. Če se izognemo neo-tehno-nano-super-bio znanosti, komu ali čemu  je danes naša notranjost še najbolj podobna? Praznini zapuščene hiše, polnosti supermarketa, dolgonogi ulici, refleksni promenadi ali zavaljeni in dolgočasni dnevni sobi, ki je naravnana točno v televizijo; stereotipni in pusti hotelski sobi za goste ali vrvežu nakupovalnega centra ali odloženemu smetišču; tihi puščavi skladišča? Vročini stadiona ali krvavemu bojišču, zatemnjeni spalnici ali dišeči kuhinji…?
(2003)

Iz ljudi je kraj. Prostor je odprt in zaprt. Med razstavo bo galerija zaprta! In odprta.