ROB, DVOJE, IGRA SOLZ, ŠE, 2000
robna in kotna postavitev
Foto: foto: Bojan Salaj
NEVIDNI ROBOVI / INVISIBLE EDGE, 1997/2002; pesek, pigment/sand, pigment; dim.variable

Bilo je.... Bilo je nekoč... nekaj 'brez časa in brez kraja'. Ali je sploh lahko kaj brez časa in kraja, ali je to sploh mogoče v - ta v je že kraj - prostoru, družbi ali v živi naravi? Morda kot izgovorjena, fonetična beseda ali pojem? Vendar ta zvočna vibracija ima svoj vir, kraj in ima svoj čas in svoj konec v času, ko zamre. Kraj in čas potem ostane? Težko je izbrisati, zato ni več enega kraja, niti enega časa.

Človek, četudi je le potrošnik, je seveda mnogo ‘širši kraj’ od svoje fizične omejitve na biološko ali medijsko telo. Vmes med empiričnim, biološkim, neposredno danim, med "samorazvidnostjo vsakdanjega življenja" na eni strani in fantazmo ali "psihično realnostjo" na drugi strani, kot pravi temu Freud, stoji neodpravljiva zareza. Vse plasti telesa se stekajo v neko mesto, ki jo psihoanaliza poimenuje kot družbena fantazma. V analitični teoriji pa je fantazma vselej fantazma spolnega razmerja, neuspelega, zgrešenega srečanja. V družbenem telesu je zato vselej neka razpoka, razcep in antagonizem. Psihoanaliza dokazuje, da je to drugo, simbolno, fantazmatsko telo in seveda tudi naše širše družbeno in jezikovno telo, usodno za nas in naše 'biološko' telo, hkrati pa ne more biti omejeno zgolj na telo kot kraj, četudi je, kot pravi Lacan, "anatomija naša usoda".

Niti urbani prostor niti arhitektura - že od davnin - nista le gostoljubna varnost, niti ‘domačija’ in niti ‘dom’. Kot razdalje in strukture v prostoru in materialu, oboje vedno doživljamo imaginarno in mislimo, ne zgolj kot fizično zasedanje prostora, materialno oblikovanje v prostoru, temveč tudi kot materijo na poti k svetlobi, k odprtosti. Svetloba ni nujno prevara, niti iluzija in torej ne gre za religijo. Notranji prostor arhitekture je npr. skelet ali okvir, ki je odprt, da bi bil živo napolnjen (z mesom in krvjo). Goli, prazni, mrtvi so le spomeniki arhitekture, drugi so zapolnjeni z živo snovjo, ki upošteva odprto in prazno naravnanost zaprtega prostora. Prazni notranji prostor postane z vstopom človeka - tudi, ko je notranjost strogo funkcionalna - naseljen in kot takšen tudi imaginarni prostor, večji in širši od sebe in vedno presega svoje namene, zakone ali fizične dimenzije. Mnoge so predstave. Kaj je tu dominantno in kaj podrejeno ni več važno. Ves svet je lahko živ, a lahko se zgodi, za nas ki nismo puščavniki, da je najlepši, dobesedno najbolj čudovit pogled, pogled na/v puščavo.

Mesto in arhitektura sta tradicionalno&sodobno, poleg varovanja in zaščite golega telesa in življenja, velik, celo velikanski nosilec in okvir za užitek, zabavo. Mesto je v funkciji raznovrstnega in bogatega življenja, v funkciji proizvajanja in konzumiranja užitkov za meščane, vendar tudi v funkciji moči in oblasti lastnikov, za slavo in čast oblastnikov, za bedo mnogih brezdomcev, ki pa vsi lahko živijo le od mesta in ne od narave. Če je arhitektura funkcionalna ali pa dekorativna navlaka (za različne pomembne lastniške, medijske, finančne in politične glave) je mesto - če si zasluži to ime - vedno živ in gibljivi nosilec za podivjano domišljijo. Torej mesto ni streha nad glavo, zaščita za telo in življenje, oblika tu ne sledi funkciji, oblika mesta 'proizvaja' samo življenje, kaos, medtem ko oblika arhitekture mora slediti neki šoli in tradiciji, in še najbolj denarju in financam. Arhitektura stoji, se postavi, kot obleka, ki naredi človeka. Mesto gori, se neprestano giblje, spreminja. O arhitekturi govorim zato, ba bi si predstavljali bedno luknjo, zelo omejen prostor, zaprto sobo brez oken, vrat,... Človek odstranjen iz sveta - ali je to popolni zapor brez nadzorovanja, je to kazen ali sreča; ali lahko to osrečuje? Strah pred smrtjo je tudi strah pred temo, izgubo vida in celo krste so lepo okrašene tako zunaj kot znotraj.

Čemu pa je sodobna galerija danes še najbolj podobna, če je drugačna od škripajočega muzeja? Promenadi ali dolgočasni dnevni sobi, ki je naravnana v televizijo, pusti hotelski sobi za goste ali vrvežu nakupovalnega centra, vročini športnega stadiona ali krvavemu bojišču, zatemnjeni spalnici ali potni kuhinji? Od kod vznemirjenje, če so genitalije obiskovalcev skrite?

'Nastop' in vloga umetnosti ni zgolj v javnem, v skupnem, niti ni umetnost vedno težila k poenostavitvam, pamfletu, jasnosti, vsakdanjosti... Iskanje in pobeg, pobeg ven, v neznano, pa spet nazaj s pogledom v določen in kontroliran vidni svet. Lahko nekaj najde, kot kaj izgubi, lahko tako odhaja, kot se vrne. Umetnost ni več nujno “s človeškim obrazom”, "po meri človeka", je samo človeškega izvora, torej tam, kjer je subjekt vedno v-pisan - vidljiv.

To ni optična prevara, to so razlike med kulturo in umetnostjo: Kultura je za vse, umetnost je le za enega. Kultura je hrana, umetnost je lakota. Kultura je ječa, umetnost je na prostosti. Kultura je poraba, umetnost je pomanjkanje. Kultura je funkcionalna, umetnost ne funkcionira. Kultura je konvencija, umetnost je kršitev konvencije in kulture. Kultura je jezik, umetnost je lajanje. Kultura je obleka, umetnost je ženska. Kultura je stara, umetnost je lepa. Kultura je nacionalna, umetnost ni.

V okviru črno bele grafične razstave VSSD-ja z naslovom Padec angela svetlobe iz leta 1989, sem naredil tudi delo z naslovom Temna soba v zadnji sobi galerije: to je bil prostor kjer gledalec ni videl, kjer je pogled umanjkal. Na stene sem postavil zelo mehek, krznu podoben, taktilen bombažni material, svetlobe ni bilo. V tej Temni sobi je oko potrebovalo roko, oko namreč ni videlo in je potemtakem potrebovalo roko, da bi se znašlo, da bi 'videlo'. Seveda ne vidimo vse z našimi očmi, ko gledamo nekaj, lahko prepoznamo, 'vidimo' tudi z roko. Oči so zelo hiter in učinkovit inštrument, oči poznajo razliko med resničnim in neresničnim, med resnico in lažjo. Vendar oči je zlahka tudi zapeljati, nalagati, in ko so oči nesigurne, potrebujemo roko, da se prepričamo, znajdemo, orientiramo.

Kasnejše popolnoma bele talne peščene risbe (Ti, tebi, tebe ali Videti ali ne videti) niso v nobenem nasprotju z omenjeno temno - mračno sobo izgube pogleda, seveda tudi niso 'mestna škatla', urbana iluzija na drugi strani okna. V svoji vizualni pojavnosti so popolnoma bel, belo obeljen prostor, in če rečem metaforično, so očiščen, opran, razbarvan svet, ki je z distance optično prazen, izpraznjen, neviden, vendar je s pogledom od blizu poln in gosto 'naseljen'. Beli prostor skriva meje, skoraj nima vidnih omejitev, s tem se približa neskončnemu in odprtemu prostoru brez določljivih mej. Seveda je to le videz in iluzija, bela peščena pokrajina ne uniči prostora, ga pa naredi očem skoraj nevidnega, neprostornega, nepredmetnega.

Koža je kot velika zunanja površina telesa vmes med okoljem, zunanjim prostorom in telesnim volumnom. Ampak koža ni meja, zaščitni ovoj, je pravzaprav mesto prehoda. Zid je trdna meja in ovira, je razlikovanje, vendar je tudi mesto med dvema, mesto prehoda. Kaj je potem rob, ki je vmes med dvema nasprotnima površinama, npr. med dvema zidovoma. Tehnično je rob skrajni, zunanji del telesa, predmetno je vmes med dvema stranema, je odklon, obrat - je tam kjer se ena stran obrne v drugo, ena površina se skrije, se umakne ali se 'prestavi' na drugo stran ali v drugo smer. Fizično so stvari in predmeti v/na robu komaj mogoči, ker ima rob tako specifično identiteto pojavnosti. Politično je rob prehod in je konflikt med enimi in drugimi, nasprotnimi. Eksistencialno, živeti na robu družbe, pomeni živeti v bedi, izvržen, marginalen. Na robu zavesti so sanje in spomini in če grem od zdaj k daleč nazaj, sem na enem od svojih začetkov, npr. ob soočanju z določenimi in diktiranimi motivi, najprej - tako glava, kot roka - pozorno sprejel motiv, ga kasneje spačil in zmaličil in ga kmalu zrinil na rob tako, da je v končni posledici ostal le še sam rob kot osnovni in samostojen motiv. Ne čez rob, tam nisem šel čez rob, iz roba je bil motiv. Vendar na delu/podobi je tudi tisto, kar u-manjka in danes in tu ne govorim o robu slike, znani robni risbi, kadru, sekvenci, okvirju ali meji med zunanjim in notranjim, vidnim in nevidnim podobe, ampak o sami podobi na robu, o podobi na samem robu kot mestu ključnega dogajanja, preprosto tam kjer delo eksistira. Na robu.

Prepogni in obrni papir. Si kjer si, vsaj nekoliko. Tudi na papirju. Iz kraja človek. Izkoplji luknjo, zapolni jo. Tisti, ki odidejo od tu, ponavadi nosijo svojo identiteto tako močno, da se ogledujejo bolj po mestu od koder so, kot po tistem, kjer so se znašli in kar so videli.


ROB, IGRA SOLZ, DVOJE, ŠE
(Moderna galerija Ljubljana , 6. – 26. september 2002)

RAZSTAVLJENA DELA:
Prvi prostor:
NEVIDNI ROBOVI, 1997 – 2000, robna postavitev (pesek, pigment), dim. varira
Drugi prostor:
PADANJE KVIŠKU (IGRA SOLZ), 1,2,3, 2000, kotna postavitev (glina, akril), dim.varira
SPOMIN NA KOT, 2002, kotna postavitev (pigment), dim.60x40cm
DVOJE, DVOJE 1, 2002, talna postavitev (pigment) dim. 0,2 x 178x240cm
DVOJE, DVOJE 2, 2002, talna postavitev (pigment, pesek), dim. 2 x 178x240cm
ŠE, 1988-1998, kotna postavitev (glina, akril), dim.18x28x42cm

Ali je sploh lahko kaj brez časa in kraja, ali je to sploh mogoče v - ta v je že kraj - prostoru, družbi ali v živi naravi? (ROB - UČITELJ, GOSPODAR)