OKNA’95, 1995
črno bele fotografije 1 - 8
RAZBITA OKNA, 1995
čb fotografija

OKNO V MUZEJ, vrhunske, elegantne iluzije; OKNO V SVET, resnične iluzije

STEKLO – je iz kamna. Prozorni valjani kristal.

HIŠA – je hiša, je ohišje, je hišnik, je pohištvo.

OKNA - O arhitekturi rad govorim zato, ba bi si predstavljali bedno luknjo, omejen prostor, zaprto sobo brez oken, vrat,... Ali je to popolni zapor brez nadzorovanja, je to kazen ali sreča, ki pa še ne osrečuje. Strah pred smrtjo je tudi strah pred temo, izgubo vida in celo krste so zato lepo okrašene tako zunaj kot znotraj. Čemu pa je sodobna galerija danes še najbolj podobna, če je drugačna od škripajočega muzeja? Promenadi, dnevni sobi, ki je naravnana v televizijo, pusti hotelski sobi za goste, vrvežu nakupovalnega centra, vročini športnega stadiona, krvavemu bojišču, zatemnjeni spalnici ali umazani kuhinji?
(1995)


Drugič: Prošnja za kontekst: Zaradi napredka tehnologije in tehnike gradnje v prvi polovici dvajsetega stoletja, ta omogoča oblikovanje in aplikacijo velikih steklenih površin v konstrukciji zgradb. Primerov je nešteto, spomnimo se le na Bauhaus Building v Dessau iz leta 1925/6 Walter Gropiusa, ki je pomenila fizično ‘kristalizacijo’ novega modernega pojma oblike in prostora. “Steklena zgradba, njena tranparentost je demokratična, je drugačna od avtoritarne palače ali trdnjave!” je rekel ob novem nemškem parlametu - Raihstagu – njegov arhitekt Norman Foster. Za podoben koncept ‘vidnega in transparentnega’ gre tudi pri novi povezovalni – horizontalni - zgradbi Sadar&Vuga Arhitektov med staro neoklasicistično in novo – postmoderno? - Ravnikarjevo Narodno galerijo. In kaj je steklo?

Steklene površine omogočajo transparetnost arhitekture, obilje, bogastvo svetlobe v notranjosti in zanimivo, bogato in gibljivo - ‘živo’ - refleksijo neba in okolice v zgradbi, kar zakrije njeno morebitno izpostaljenost zaradi potencialne nenavadne ali sveže oblike ali sodobne tehnologije gradnje.

Kljub trdnosti, trajnosti in kljubovalnosti sodobnega stekla pred zunanjimi vplivi, je steklo ravno zaradi svoje velike transparentnosti zelo občutljivo na mestno umazanijo. Pogosto čiščenje oken je zato nujno, da se ohranja lepota materiala in skladnost arhitekturne oblike. Čiščenje steklenih površin omogoča ‘pravi’, t.j. boljši pogled - izgled arhitekture in boljši vpogled v notranjost muzeja.

Rad bi prevzel čiščenje steklenih površin – in ne njihovo uničenje - Narodne galerije, s tem skrbel za lepši pogled in izgled arhitekture – “!živeli ahitekti, živela arhitektura!” - in boljši u-vid, pogled v njeno notranjost. S tem projektom - delom in njeno finančno vrednostjo bi hkrati ‘oživljal’ in financiral nove poglede, ideje in koncepte, življenje in ustvarjanje - izvedbo novih umetniških del in projektov. Projekt OKNA ima torej - pogojno rečeno – vsaj dve naravi, dve prezenci oz. ima dve posledici, dva pozitivna učinka. Prvo in očitno je samo neposredno delo in ‘estetski učinek’ tega dela na izgledu Narodne galerije; drugi posledični učinek prvega je pozitiven za moje ‘življenje in umetniško ustvarjanje’, saj omogoča ustvarjanje novih umetniških oblik in del.

STEKLO – je iz kamna. Prozorni valjani kristal.

HIŠA - hiša, ohišje, hišnik, pohištvo; hiža, xyza, xysa se je razvila iz germanske predloge hus, hute - koča, iz grško keuthos - skrivališče, bivališče

DOM - lat. DOMUS (iz prvotnega pomena graditi) - ; družina. Mnogo ljudi nima doma. Staroslovensko hiševati - gospodariti. parlament, cerkev..., sosedova hiša, bogata hiša, revna hiša, podrtija, kraljevska h., časopisna, zalozniška h., filmska, gledališka, modna hiša, trgovska h., Bela hiša, javna hiša. Ptičje gnezdo in polževa hiša.

Živimo v hišah - vendar tudi v jeziku, v kulturi in vizualni kulturi.

Spol: hiša in celo zgradba je ženskega spola, stolp, zapor je moškega. In kaj potem!?

Ali je res MESTO javno, skupno?

Ali je res HIŠA privatno, osebno?

Ali je res pokopališče MESTO MRTVIH, ali zgolj materialna fantazma spomina živih? - epistemološko se je GROB razvilo iz kar je izkopano, beseda je izpeljana iz korena - ghrebh - praskati, grebsti, kopati. HIŠNE žare.

IN SITU. Nič ni 'brez svojega časa in brez svojega kraja'. Ali je sploh lahko kaj brez časa in kraja, ali je to sploh mogoče v - ta v je že kraj - prostoru, družbi ali v živi naravi? Morda kot izgovorjena, fonetična beseda ali pojem? Vendar ta zvočna vibracija ima svoj vir, kraj in ima svoj čas in svoj konec v času, ko zamre. Kraj in čas potem ostane? Mnogokrat smo priča odsotnosti pomena in prisotnosti nesmisla. Priti do "making sense" je nedvomno težje kot do "making sex". Nesporazum je danes tudi - kar sem sicer sam dolgo in dolgo ponavljal - , če rečemo, da likovna-vizualna dela obstajajo predvsem zunaj besede, zunaj jezika, v svoji nemosti in tišini, vendar ali so ta 'stanja' zares dokončno minila? Prepričanje o nezadostnosti jezika je ob vsem bučnem medijskem blebetanju, čudno in marginalno. Obstajajo sicer redki trenutki popolne tišine in nemosti, vendar ali ni oboje, verbalni jezik (iz besed) in vizualni jezik (vidno, iz podob) združeno? Slika in beseda/tekst sta v večjem segmentu tega časa in prostora prepletena že tako, da eno brez drugega ne gre - glasbeni spoti so dokončno zavezali skupaj medijski zvok in sliko -, ker se v pojavnosti in njenem pomenu eno brez ostanka naslanja na in povezuje z drugim in obratno. Oboje je v civilizaciji in kulturi verjetno so-pojavno že tako močno, da je soodvisno, postaja pravzaprav ena oblika, kot eno, enotno sporočilo. Ali je torej oboje eno ali pa je dve kot eno? Ali je potem le en jezik in ne dva ali tri? Naredimo poiskus: Jezik, beseda, pojem je vedno tam kjer stvari ni. Beseda/pojem naredi, da je stvar tu, čeprav je ni, enako lahko naredi slika. Z besedo lahko v tekst pripeljemo SLONA, enako s sliko: Slonovska sporočila so razstresena po celem civiliziranem tj. osvojenem globalnem svetu.

POGLED. Ampak človeško oko ima še vedno obliko krogle in kaj je zanimivejše pogled ven ali pogled navznoter? Zakaj sploh gledamo neposredno nekaj ali v kaj, namesto, da bi raje gledali enako na ali skozi ekrane. Seveda nič ni enako, posredovane podobe so ne le lepše, zanimivejše, privlačnejše, so tudi že postale ‘naravnejše’, torej ‘normalnejše’ od samih neposrednih živih podob. Kdaj ste nazadnje srečali medijsko faco in doživeli popolno razočaranje ob njenem mesu in telesu? Tokrat puščam ob/na strani ali je notranji - za očesom - svet večji in širši od zunanjega - pred očesom -, nujno pa je izpostaviti ne-celost, nepopolnost ali nezadostnost in konfliktni, preveč dominantni krog obeh svetov (predstav ali pogledov) zapreti v obe nasprotni strani. Splošno se to imenuje razlika med javnim in privatnim, prepričljiveje pa se mi zdi med zunanjim in notranjim. Seveda so najbolj privatne, najbolj notranje želje, fantazme in obsesije posledica javnih, zunanjih dražljajev, manipulacij, vendar še verjamem, da niso osebe, osebki le potrošniki javnih, zunanjih snovi. Obstajajo osebni konflikti, nasprotja in le ni vse skupaj identificirano, prepleteno z javnim medijskim prostorom.

Človek, četudi je potrošnik, je seveda mnogo širši kraj od svoje fizične omejitve na biološko ali medijsko telo. Vmes med empiričnim, biološkim, neposredno danim, med "samorazvidnostjo vsakdanjega življenja" na eni strani in fantazmo ali "psihično realnostjo" na drugi strani, kot pravi temu Freud, stoji neodpravljiva zareza. Vse plasti telesa se stekajo v neko mesto, ki jo psihoanaliza poimenuje kot družbena fantazma. V analitični teoriji pa je fantazma vselej fantazma spolnega razmerja, neuspelega, zgrešenega srečanja. V družbenem telesu je zato vselej neka razpoka, razcep in antagonizem. Psihoanaliza dokazuje, da je to drugo, simbolno, fantazmatsko telo in seveda tudi naše širše družbeno in jezikovno telo, usodno za nas in naše 'biološko' telo, hkrati pa ne more biti omejeno zgolj na telo kot kraj.

 MESTO - Niti človeški urbani prostor niti človeška arhitektura od davnin nista le gostoljubna, domača in samo "dom". Kot razdalje in strukture v prostoru in materialu, si ju še vedno doživljamo in mislimo imaginarno, ne zgolj kot fizično zasedanje prostora, materialno oblikovanje v prostoru, temveč tudi kot materijo na poti k svetlobi, k odprtosti. Svetloba ni nujno prevara, niti iluzija in torej ne gre za religijo. Notranji prostor arhitekture je npr. skelet ali okvir, ki je odprt, da bi bil živo napoljnjen z mesom in krvjo. Goli, prazni, mrtvi so le spomeniki arhitekture, drugi so zapolnjeni z živo snovjo, ki pa upošteva odprto in prazno naravnanost zaprtega prostora. Prazni notranji prostor postane z vzstopom človeka - tudi, ko je notranjost strogo funkcionalna - tudi naseljen in kot takšen tudi imaginarni prostor, večji in širši od sebe in vedno presega svoje namene, zakone ali fizične dimenzije. Mnoge predstave. Kaj je tu dominantno in kaj podrejeno ni več važno. Ves svet je lahko živ, a lahko se zgodi, za nas ki nismo puščavniki, da je najlepši, dobesedno najbolj čudovit pogled pogled na/v puščavo.

Četudi nasprotujemo, moramo sprejeti, da je mesto in arhitektura tradicionalno&sodobno poleg varovanja in zaščite golega telesa in življenja, mnogo večji nosilec in okvir za užitek, zabavo in dekor, da je v funkciji raznovrstnega in bogatega življenja, sreče in norosti meščanov, v funkciji moči in oblasti lastnikov, za slavo in čast oblastnikov, za bedo mnogih brezdomcev. Četudi je arhitektura funkcionalna ali pa dekorativna navlaka (za različne pomembne medijske, finančne in politične lastniške glave) je mesto - če si zasluži to ime - vedno živ in gibljivi nosilec za podivjano domišljijo. Torej mesto ni čisto nič streha nad glavo, zaščita za telo, oblika tu ne sledi funkciji, oblika mesta 'proizvaja' življenje, kaos, medtem ko oblika arhitekture sledi moči in denarju, financam. Arhitektura stoji, se postavi, kot obleka, ki naredi človeka. Mesto gori, se giblje. O arhitekturi govorim zato, ba bi si predstavljali bedno luknjo, omejen prostor, zaprto sobo brez oken, vrat,... Ali je to popolni zapor brez nadzorovanja, je to kazen ali sreča, ki pa še ne osrečuje. Strah pred smrtjo je tudi strah pred temo, izgubo vida in celo krste so zato lepo okrašene tako zunaj kot znotraj. Čemu pa je sodobna galerija danes še najbolj podobna, če je drugačna od škripajočega muzeja? Promenadi, dnevni sobi, ki je naravnana v televizijo, pusti hotelski sobi za goste, vrvežu nakupovalnega centra, vročini športnega stadiona, krvavemu bojišču, zatemnjeni spalnici ali umazani kuhinji? Od kod vznemirjenje, če so genitalije obiskovalcev zakrite?

CAMERA OBSCURA: V okviru črno bele grafične razstave Padec angela svetlobe leta 1989, sem naredil delo z naslovom Temna soba v zadnji sobi galerije: to je bil prostor kjer gledalec ni videl, kjer je pogled umanjkal. Na stene sem postavil zelo mehek, krznu podoben, taktilen bombažni material. V tej Temni sobi je oko potrebovalo roko, oko namreč ni videlo in je potemtakem potrebovalo roko, da bi se znašlo, da bi 'videlo'. Seveda ne vidimo vse z našimi očmi, ko gledamo nekaj, lahko prepoznamo, 'vidimo' tudi z roko. Oči so zelo hiter in učinkovit inštrument. Oči poznajo razliko med resničnim in neresničnim, med resnico in lažjo. Vendar oči je zlahka tudi zapeljati, nalagati, in ko so oči nesigurne, potrebujemo roko, da se prepričamo, znajdemo.

In kasnejše popolnoma bele peščene pokrajine (Ti, tebi, tebe ali Videti ali ne videti) niso v nasprotju z omenjeno temno - mračno sobo izgube pogleda, seveda tudi niso 'mestna škatla', urbana iluzija na drugi strani okna. V svoji vizualni pojavnosti so popolnoma bel, obeljen, belo obeljen prostor, če rečem metaforično, so očiščen, opran, razbarvan svet, ki je z distance optično prazen, izpraznjen, neviden, kljub temu, da je s pogledom od blizu poln in gosto 'naseljen'. Beli prostor skriva meje, skoraj nima vidnih omejitev, s tem se približa neskončnemu, odprtemu prostoru brez mej. Seveda je to le videz in iluzija, bela peščena pokrajina ne uniči prostora, ga pa naredi očem skoraj nevidnega, neprostornega, nepredmetnega.

Koža je kot velika površina telesa vmes med zunanjim prostorom in telesom, vendar ni meja, ovira, ampak je prav mesto prehoda. Zid je tudi meja in ovira, je razlikovanje, vendar je tudi odprto mesto prehoda.

STEKLO NI ROB, OKNO NI ROB - Kaj je potem rob, ki je vmes med dvema nasprotnima površinama, npr. med dvema zidovoma. Tehnično je rob skrajni, zunanji del telesa, predmetno je vmes med dvema stranema, je odklon, obrat, umik - je tam kjer se ena stran obrne v drugo, ena površina se skrije, se umakne ali se 'prestavi' na drugo stran ali v drugo smer. Fizično so stvari in predmeti v/na robu komaj mogoče, ker imajo tako malo možnosti, prostora. Politično je rob prehod in je konflikt med enimi in drugimi, nasprotnimi. Eksistencialno, živeti na robu družbe, pomeni živeti v bedi. Na robu zavesti ni na robu ekrana. Na robu ni ekrana, ekran je v centru.

Prepogni in obrni steklo, ekran. Si kjer si, na eni ali obeh straneh. Tudi na steklu, ekranu. Tisti, ki oddidejo od tu, ponavadi nosijo svojo identiteto tako močno, da se ogledujo bolj po mestu od koder so, kot po tistem, kjer so se znašli in kar so videli skozi steklo.
(2003) 

OKNA ’95 - so uspešnica leta 1995. Steklo, optika in transparenca – pogoj za lepši pogled.