PISMO SEBI, 2003
pismo, besedilo je bilo del vabila za razstavo Umetnost po pošti, 2004
Molk je mehanizem samoobrambe, govorimo zato, ker se ne razumemo. In zdi se, da mehanizmi molka in izgona besed ta čas še kako delujejo, le tega ne vem, če res na produktiven način. Zaprtje vase in - če lahko tako rečem - oprtje na »bit« za ceno njene popolne izolacije od ostalega sveta, ki po definiciji ni sposoben razumeti ali pravilno razumeti ničesar, kar se dogaja v nas, je lahko sicer učinkovita obramba, a res se zdi, da ne vodi daleč. Kot sem rekel, se zdaj težko prepoznam v vlogi prijatelja in zaupnika, ker so stvari šle precej preko tega, trčenje odnosa, razmerja ob nemožno, pa me je zadelo na vseh možnih koncih in nikakor si ne domišljam, da sem ta hip sposoben v celoti razumeti in izmeriti mehanizme in posledice tega trka. Zato je tole pismo protislovno, ker poskuša na stvari pogledati od zunaj. To je najbrž moja verzija obrambe: ločiti se od moje "biti", ki je se kako neposredno vpletena v stvari, in se skušati zbrati nekje drugje. No ja, pravzaprav se mi zdi, da bo tole pismo oboje, bo zunaj in znotraj, malo tu malo tam. Pismo dvojega, dvojno pismo.
 
Kot veš, sem sam prepričan, da takrat, ko človeka trgajo notranji viharji, emocije in nerazložljivi simboli, tišina ni dobra. Artikulirati, formulirati te stvari, pa čeprav za ceno določenih nesporazumov in zgrešenih strelov, stavkov…, je daleč boljše kot zaviti jih v molk. Kajti tišina ni isto kot molk, ni isto kot zadušeni krik in kot trma. Tišina je lahko dragocena, a ni vsaka tišina tišina. Kot sam misliš, so neke stvari močnejše od nas, zgrabijo nas kot nerazložljive podobe in simboli. A to ne pomeni, da so te stvari zato bolj avtentične, prvinske in resnične kot vse drugo. Bolečina se zareže globje kot sreča, a to ne pomeni, da je bolj realna in resnična. Podtalne, neformulirane, konfliktne vezi so pogosto močnejše kot tiste bolj ‘čiste’, a moč črpajo prav iz svoje konfliktnosti in nejasnosti. Moč neizrekljivega je v tem, da ni izrečeno. Obesiti se na tisto neizrekljivo v sebi in to varovati kot neizrekljivo in nikogar ne pustiti zraven, je oblika narcizma. To ni očitek, to je psihoanalitično dejstvo in verjemi mi, da sem ga v analizi vseskozi izkušal na lastni koži. Hočem reči, da se sam nikakor ne počutim onstran narcizma in ne govorim iz nobene vzvišene drže ali da bi hotel kaj soditi. Izkustvo z lastnimi problemi pa me je naučilo to, da je, ko (notranje, in posledično tudi zunanje) življenje resnično postane pekel, korak ven možen zgolj za ceno ločitve od nečesa v nas, česar se do konca (»narcistično«) oklepamo. Ne gre za to, da priznamo svoje pomankljivosti in slabosti in nezadostnosti in se (na videz ne-narcistično) obtožujemo vsega mogočega, ampak da pustimo prikazati se tistemu manku, ki ga z vsemi temi samoobtožbami in »priznjanji« ravno prikrivamo in za katerega konec koncev edinole gre. In ljudje smo zgrajeni tako, da bi, vse do neke točke, ko stvari zares postanejo prehude, dali čisto vse, ampak res čisto vse, kar imamo, samo da nam ne bi bilo treba dati tega, namreč tega, česar nimamo. Ko skratka svet postane pekel, se navadno zgodita dve stvari. Najprej si človek zgradi nek konstrukt, zgodbo, akcijo in reakcijo, modus življenja, ki je vselej tudi simptom, v katerem najde zavetje. Nekako odreagiraš, nekaj storiš, najdeš nek odvod in modus vsakdanjika, in nekako gre. In ljubiš svoj simptom bolj kot samega sebe.
 
In konec koncev, zakaj pa ne, tu ni kaj moralizirati, če stvari kolikor toliko delujejo. Potem pa obstaja še notranji krog pekla, kjer ti sam ta simptom, samo to zavetje začne delovati kot pekel. In ko so enkrat stvari na tej točki, šele postanemo dovzetni za mehanizen analize (pravim mehanizem, ker do tega včasih pridemo tudi sami, ne da bi empirično hodili v analizo). To je točka, kjer se nam res zdi, da nimamo več kaj izgubiti. In smo pripravljeni izpustiti iz rok tudi tisto neizrekljivo, kar je predstavljalo zadnjo oporo nase biti in našega jaza. Stvari zvenijo dramatično, a vse je v tem, da si se konec koncev, ko si enkrat na drugi strani, prisiljen skoraj zasmejati. Kakšen velik NIČ te je priklepal v najgloblji krog pekla. Da slučajno ne bo nesporazuma: ta nič ravno ni nič konkretnega, na primer ljubezen ali kaj podobnega. Ta nič ni neka vez z drugimi, ampak neka nerazčiščena vez s samim sabo. Pa saj najbrž sam veš, da tisto, kar ti pogosto dela življenje pekel, ni ljubezen ampak nekaj čisto drugega, kar pa še kako vpliva na to, kako se ta ljubezen artikulira in kako živi. Vse to ne pomeni, da je, če tu pride do potrebnega premika ali »klika«, po tem obratu človeku vse postlano z rožicami in da ni več nobenih problemov. Ne, življenje gre naprej in sranja se se naprej dogajajo in težke situacije tudi. Lahko je celo izredno težko, a na drug način. Bolečina, kadar pride, ni nič manjša, lahko je celo hujša, ker je čistejša, a hkrati jo je lažje locirati in ne pustiti, da te potegne vase in zapelje s svojo navidezno avtentičnostjo. Malo bolj vidiš, kje sam stojiš in zakaj stojiš prav tam. In lažje razločis tisto, na kar lahko vplivaš, od tistega, na kar ne moreš. In tako naprej. Ne vem, ali ti vse to zveni prazno in abstraktno, ampak verjemi, da TI pišem iz krvi in mesa. Tole pisanje ni noben recept in procesov, o katerih sem pisal zgoraj, ni mogoče izzvati na silo ali z abstraktno odločitvijo. Potrebni »klik« je ena tistih stvari, ki se pač zgodijo ali ne (čeprav mislim, da je teh stvari, ki se enostavno »zgodijo«, mnogo manj, kot si mislimo, in so pravzaprav zelo redke, na večino pa še kako vplivamo). Kar pa ne pomeni, da človek ne more storiti česa, kar lahko vsaj načeloma omogoči (ali ne izključi vnaprej) možnosti, da se zgodi. Če seveda to sploh hočemo. In v tem pogledu ti lahko dam samo en nasvet. Ne oklepaj se tišine in neizrekljivega, najdi koga, ki mu boš lahko govoril, pa tudi, če te bo čudno gledal, ne boj se besednih nesporazumov in tega, da te bodo besede izdale. Seveda te bodo, v pozitivnem in negativnem. Nesporazumi in nerazumevanje so del življenja in prepričanje, da se jim lahko izogneš z molkom, je iluzija. Govorimo ravno zato, ker se ne razumemo, ker se ne da povedati vsega, oziroma, kar je druga plat istega, ker to »vse«, kar naj bi povedali, ne obstaja. Z molkom ohranjaš fantazmo obstoja tega »vsega« in nič drugega. Včasih moramo pustiti, da nas besede izdajo in pustijo na cedilu. Pa tudi se vprašati, če ni nemara več resnice v teh izdajalskih besedah kot v tistem neizrekljivem. Seveda ni vsa resnica v besedah, a to NE pomeni, da kot vsa obstaja kje drugje, na primer v molku. Tam jo je praviloma še manj kot v besedah. In to je tisti ultimativni narcizem, o katerem sem govoril zgoraj. Prepričanje, da imamo neko svojo resnico, ki jo besede ne morejo izreči vse in je drugi ne morejo nikoli zares razumeti, a ki kot neokrnjena in VSA vendarle obstaja nekje globoko v nas. Še enkrat: kot vsa ne obstaja nikjer. In edini način, da pustiš resnici, da sploh malo obstaja, je prav ta, da ji pustiš, da obstaja kot ne-vsa, ne-cela.