DNEVNIK NI NOČNIK, 2004
Revija Likovne besede, 2004
DNEVNIK NI NOČNIK - REVIJA LIKOVNE BESEDE, 2004
“Doing nothing, going nowhere, looking for nobody”

0 Pod vprašaj moram postaviti pravila pisanja oziroma bolje rečeno pripovedovanja dnevnika, tako rekoč - dnevnikovanja, ki so jih ljudje prevzeli od predhodnikov. Torej razmišljam, ali JA, ali pa NE naredim ‘prispevka’, ‘prispevam‘ kaj v obliki t.i. dnevnika, saj je jasno, da ta oblika ne omogoča tistega, kar naj bi po nekem splošnem prepričanju - ali ob predsodku - ponujala, torej: neposrednost, odkritost, približevanje, spoznavanje nekoga skozi besedo. Javna oblika dnevnika pa je pravzaprav še toliko bolj problematična, konfliktna, ‘lažna’, saj ima več opraviti s prevajanji, prirejanji in cenzurami kot pa z resnico. Nekaj te ‘zareze’ in razcepa najdemo že v imenu, namreč dnevnik je po imenu nekaj, kar se zapiše ob dnevu - osebni zapiski o dnevnih dogodkih, doživljajih - , ob koncu dneva, pred nočjo, torej na svetlem (ne v temi!), na bel papir; dnevnik vzpostavlja razliko med tistim vidnim, na svetlobi, in tistim nevidnim, v temi, v senci, med zapisanim in izbrisanim, rečenim in zamolčanim. To je pomembna in zelo pomenljiva razlika in celo razcep, namreč da dnevnik ni ‘nočnik’, saj noč (in njene dejavnosti …) - v nasprotju z dnevom - odriva, cenzurira in o njej molči, vendar nočnik tudi ni primerna beseda. Meni je pa za razliko od ‘delovno produktivnega’ dneva bolj pomembna ‘neproduktivna’ noč, “pot skozi noč”. Ker pišem sedaj, bi - aktualistično - rekli: izgubljeno s prevodom, ali izgubljeno je bilo v tranziciji, v ‘transportu’ med življenjem in črko, besedno interpretacijo življenja. Življenje se je izgubilo (video art npr. je pogosto privilegiral prav to izgubljeno neposredno izkušnjo, beleženje, takojšnji feedback), ostala naj bi črka, beseda o živem, a že minulem. Dnevnik je kasnejši, ‘revidiran’, to ni enako in še manj isto kot življenje. <br>Pisanje dnevnika je po mojem prepričanju tudi zelo podobno narcisoidnem ogledovanju v ogledalu in lišpanju obraza – lišpati = lepšati se, lepotičiti se, po bistvenem te geste: ogledovanje v ogledalu, kot simbolu pogleda gospodarja, velikega drugega, ki nam odreja, določa in kroji našo lastno podobo; in podobno je ‘lepšanju’, torej make up-u, po retuši, prekrivanju ‘grdega’, lepotnih napak, madežev … Če torej pišemo (javni) dnevnik, pišemo za bralca, za drugega in za njegove oči, zato lepšamo svojo podobo in cenzuriramo svoje vsebine. <br> <br>Tu bi se ‘zadeva dnevnik’ morala izpisati v svoj konec, vendar bom vseeno - ‘izdajalsko’ - dodal še nekaj starih in manj starih besed in misli, ki se mi predvsem ponoči zdijo polne in pomembne, pa v ‘produktivnosti dneva’ nekako izpuhtijo v nič - dneva.

1 ZRCALJENJA & ODMEVI (ODPRTA GALERIJA) > Staro leto 1990 je skupina VSSD predlagala Moderni galeriji projekt MIMOIDOČA SLIKA za veliko malo Malo galerijo. Ideja projekta je izhajala iz prostora in postavitve male Male galerije ob glavni mestni prometnici v centru Ljubljane in prek velikih steklenih površin veliki transparentnosti, optični odprtosti Male galerije na ulico. Projekt ni bil nikoli realiziran, saj se VSSD in Moderna galerija takrat nista dogovorili za razstavo. Novo leto: V sodobnem svetu komunikacija ni onemogočena, prekinjena, prepovedana, temveč je - nasprotno - omogočena z vsemi sredstvi in je pravzaprav zapovedana, ukazana. Ta proces je šel že tako daleč, da se je svet transformiral v informacijo, v nepregledno množico informacij. Realnost, resničnost tako ni več enostavno razvidna niti ni ena, ampak je kompleksna, pomnožena, večplastna ... Realnost je danes tehnološka, virtualnost je druga, zrcalna in hkrati tudi čisto nova realnost. Vsi sodobni komunikacijski mediji ponujajo in poudarjajo svoje bistvo, ki je povezovanje ljudi, hiter pretok informacij, učinkovito sporočanje, vendar seveda tudi manipuliranje, obvladovanje, varovanje, nadzorovanje ... Informacijski sistem, ki formalno temelji na sliki in besedi, pa temelji še bolj na/v kapitalu, njegovo gonilo je denar, ki se plača za sistem, informacijo in prenos informacije. Komunikacija se torej plača, informacijski prostor se trži in se ga plača. Komunikaciji je - seveda v kapitalizmu, nasprotno kot je bil v realnem socializmu - široko odprt prostor (in prostor je komunikacija), zato tu vladata kaos in brezštevilnost, vendar je ta ‘kaotični’ informacijski prostor na nek način vseeno racionalen, rentabilen, saj mora biti profiten.

2 Zgodovina umetnosti je zgodovina različnih pristopov k želji. Avtoriteta analitika pa naj bi bila sposobnost približevanja umetnini z namenom, da jo bere, dešifrira, ugane, razvozla in umesti ali jo nenehno umešča in to dosega skozi identifikacijo z umetnino in s transfernim razmerjem - menjavo - do umetnine. Zato je zgodovina umetnosti zgodovina različnih relacij in mnogih kompleksnih soodvisnosti in mnogih medsebojnih zapeljevanj in zavajanj. Eni občudujejo, se klanjajo in ploskajo umetnini, drugi hladno in z analitično palico berejo, kažejo na umetnino, tretji kažejo s prstom ali s prstom žugajo, eni kažejo sredince, jo pljuvajo, eni okoli umetnine plešejo in proizvajajo virtuozne bravure, drugi po njej skačejo, jo trgajo, spet tretji (teh je največ) so samo nezainteresirani, imajo roke v žepih ali pa fige v pesti. Nekaterim zaljubljenim kritikom je umetnost edina prava ljubica, tistim nespečim nočna priležnica, saj jo še v posteljo in v sanje nosijo. Sovražnim kritikom je umetnina sovražnik. Eni kritiki so bili analitični, strogi občudovalci velikih in težkih, npr. modernističnih del, drugi so bili vzvišeni nad prenekatero umetnino, cenili so le subtilnost in sublimnost barvnega visokega modernizma, tretji so se šli kolektivni umetniški seks skupaj z umetniki (happeningi in konceptualna umetnost šestdesetih let), nekateri so se vrnili k naravi, bili vegetarijanci, radi so imeli zemljo, med, mast in rastline pri Arte povera, drugi so imeli raje meso, torej telo, mesenost in ritualno kri (ti so za body art in akcioniste), spet eni so za poznavalsko in spretno kombiniranje in manipuliranje različnih stilov v postmodernizmu, novodobni kustosi pa so novodobni vampirji, ki živijo zelo hitro, potujejo veliko, zato imajo radi svežo kri, torej sveže ideje, saj te danes v medijskem prostoru zastarevajo zelo, zelo hitro. Radi imajo hitre in učinkovite domislice, tehnološke novotarije, interaktivnost, ki je – kot zdaj že vemo - pravzaprav interpasivnost, radi imajo neposredne in duhovite prevode vsakdanjosti, umetnost, ki naj bi jo neposredno pisalo življenje ... Vendar to je 'realizem', katerega edina definicija je, da se poskuša izogniti vprašanju realnosti!
Estetika?! ...kozmetika je krona estetike, marsikoga se to tu zelo tiče, namreč, da je estetika kot ‘čista veda’ mrtva. Estetika je bila pravzaprav ideologija lepega, ki je širila nevarno ‘vero’, da je lepota identična z resnico in da je torej lepota osvoboditev od suženjstva grdega in umazanega. Danes ni več vprašanje “kaj je lepo”, temveč “ kaj je umetniško”, kot govori Lyotard. V minulih časih je bilo obravnavanje lepega celo enako učenosti, kar je čudaško. Estetika kot filozofija okusa pa je večinoma bila zgolj filozofija ‘dobrega okusa’, ki je ločila zrno od plevela, dobro od slabega. Kljub temu, da je kriterij združenega lepega in dobrega postal popolnoma relativen in tudi irelevanten - odkar poznamo nešteto ‘neestetskih’, zavestno ‘agresivnih’ in očitno ‘grdih’, mehanično ‘uniformnih’, korporativno dolgočasnih in nacionalno sterilnih umetniških del - nekateri še vedno prisegajo nanj. Če je Lepota kot kriterij in kot mera propadla, pa drugi še in še prisegajo na sublimno, kar je spet zelo čudno, če ne perverzno, saj naj si isti vsaj enkrat brez vzvišene sublimnosti pogledajo najbolj odprto in največje okno in videli bodo, da je svet ena velika slika iz krvi in mesa, iz solz nesreče. In seveda ne gre zgolj za medijsko spako, medijsko nasilje, onesnaženje in grdoto.

3 Nimam klečeplaznega niti spolnega odnosa do medijev. Sodobni intervjuji - na televiziji na primer - vse bolj postajajo javni-kolektivni odnos (v Sloveniji se je verjetno začel nekoč z Jonasom in obiskovalkami v njegovem 'talk shovu', danes se je menda zelo široko razširil), blizu onaniji in masturbaciji. V tej sodobni obliki intervjuja je torej gost postavljen na nekakšnem velikem ‘vesoljnem odru’, ki ga vsi - navadno - uporabljajo za lastno promocijo in ga celo poimenujejo za t.i. 'odnos z javnostjo'. V takšni obliki odnosa z javnostjo je treba / se mora govoriti o lastnih uspehih - torej o potenci - in se torej promovirati, afirmirati v javnosti, dvigati lastno ceno, moč, imeti erekcijo. Torej potrebno je biti trden, zravnan in zraven malo modrovati in ne kazati lastne bede, nesposobnosti ali mlahavosti. Treba je vedeti in ne odgovarjati z “ne vem”. V sodobni dobi kapitala in profita ni korektno kazati lastne (niti mentalne, niti duhovne) revščine, izgube, nevednosti. Vendar pa sta danes resnični prav impotenca in potenca, obstoj ruševin in visokotehnoloških novogradenj, obstoj revščine, socialne bede in neizmernega bogastva. To je resnica in ne ponavljanje medijskih, političnih, novinarskih, kulturniških in še kakšnih prevar in laži. Ali sploh smemo javno govoriti o lastni "krvi, solzah in dreku"? Vedno prikazujejo in govorijo o drugi krvi. V kontekstu tega pomisleka priznam, da je večina mojih del, projektov neuresničenih in veliko je tudi neuspehov, tragedij in žalosti. <br>Pri intervjuju je tudi ukaz "Govori, povej!", vendar se cenzuri ni moč izogniti. Zato jemljem tole pisanje kot govorjenje in kot sporočanje – ne kot blebetanje –, razkrivanje in odkrivanje, osvetljevanje in videnje zate, kljub temu da tu ne gre za gledanje, temveč za poslušanje. Ti uho. 

4 “Življenje in delo” je kompleksen in večplasten proces, kjer svobodna volja ni dana niti ni brezmejna. Obstaja tudi (notranji) ukaz in odvisnost od reda stvari in beg od/iz reda stvari. Tu je naloga, usoda in sila, ki je - kljub temu da je umetnost že tolikokrat umrla - zame prav danes, ta trenutek najbolj živa. Če bi se še tako trudil biti enak in podoben, bi lahko le ugotavljal, da sem tu, ker nisem enak in se ne ponavljam, torej ne izginjam. Ne trudim se, da bi moja umetnost postala podobna, vsesplošna, skupna, generalna. Nasprotno, je močno omejena, subjektivna, partikularna, odvisna od trenutka in detajla, kraja in predvsem od subjekta. Subjekt še vedno ni eden, jih je več, subjekt je necel, razcepljen in celo razpršen. <br>Kot je bilo rečeno, imam nalogo, vendar moja naloga ni, da ponavljam ali govorim vse, ampak da tematiziram nekatera stanja, poglede, vidike ter vprašanja in torej moja naloga ni dajati odgovorov. Imam torej svoj po-klic, ki je kdaj celo notranji ukaz, ki ni le nem, ampak ima tudi klic, glas, celo več, mnogo glasov. Ti 'moji' glasovi pa niso zgolj samonanašajoči, na/v sebe orientirani, niti egocentrični, glasovi so večglasni, razsrediščeni. 'Tu' - s prstom na glavo - se mnogi glasovi prepletajo in srečujejo, nekateri pa tudi preglasijo, izbrišejo druge, zato nimam nikakršne iluzije, da presegam svojo 'kompozicijo/skladbo', ali če rečem drugače, ne mislim, da sem večji od sebe, vem, da imam svoj 'okvir', svoje meje in si ne prisvajam kakšno širše, pridigarsko mesto. Sicer priznam obstoj drugih, ampak ne morem lagati, da nisem v sebi ujet in nase obsojen. 

5 Ali lahko dodam še en svoj citat? Ja? "...V imenu očeta in sina je učenje. Učiti pomeni, da Oče je, da Zakon je, učenje pomeni celo, da je Učitelj. Vendar, kdo so učitelji in kdo so učenci? Ali učenje govori jezik modrosti? Učitelji niso tisti, ki to mislijo, da so, in učenci prav tako niso tisti, ki to mislijo, da so. Če torej nimam učitelja in sem brez učencev, ali to pomeni, da ne obstajam?..." S citati je tako, da pomenijo dobesedno tisto in še tisto več za kar nam služijo, za kar jih 'porabimo', da pomenijo. Toliko in toliko stvari nas reducira in določa za porabnike, konzumente, pristaše, navijače, nosilce, državljane, ‘narodnike’... Toliko in toliko stvari je naddoločenih, so konvencija. Dobili smo starše, dan nam je jezik, dana nam je domovina, kultura, ekonomski sistem, zgodovinski trenutek. Ampak imaginacija je res dobesedno brezmejna (četudi enako trdi tudi korporacija W. Disney), neskončna, saj brez nje bi se svet ponovil in tako sesul vase. Čeprav si 'v umetnosti' mnogo, mnogo bolj svoboden kot 'na ulici', vseeno svoje umetnosti nimam za osvoboditev od kodov, konvencij, določil. Osvoboditve pa ni, vendar umetnost še vedno ni zgolj dejstvo in zato lahko eksplozivno razširja, preskakuje in se distancira od teh določil. 

6 To ni pisoar, to je poskus odgovora: Kultura je za vse, umetnost je le za enega. Kultura je hrana, umetnost je lakota. Kultura je ječa, umetnost je na prostosti. Kultura je poraba, umetnost je pomanjkanje. Kultura je funkcionalna, umetnost ne funkcionira. Kultura je konvencija, umetnost je kršitev konvencije in kulture. Kultura je jezik, umetnost je lajanje. Kultura je obleka, umetnost je ženska. Kultura je stara, umetnost je lepa. Kultura je, umetnosti ni. 

7 Tehnologija je tu, je dejstvo, svet je čez in čez postal tehnološki, posameznik lahko sicer živi brez nje-tehnologije, vendar le ob njej-tehnologiji. Vendar pozor, kompjuterji (namerno uporabljam to tujo besedo) danes niso tisto, kar so bili nekoč v petdesetih, šestdesetih letih - tuji, nedostopni, hladni, veliki, okorni, zapleteni stroji, ki so jih uporabljali za svoje eksperimente le najbolj čudaški avantgardisti npr. Stokhausen ali Cage v zgodnjih delih -, danes so kompjuterji prijazni in udomačeni stroji, osebni, lepo oblikovani, celo prenosni, skoraj gospodinjski aparati, s to pomembno razliko, da zahtevajo cel pogled - torej celega - uporabnika. Smešna stran tega je, kako sofisticirana tehnologija dostikrat zelo spominja na privlačne igračke za velike otroke in iz odraslih dostikrat dela osle, ki se čudijo, navdušujejo in plešejo okoli čarovnije. Nove tehnologije so pač tako zapeljive, privlačne in čudovite, celo koristne in tako zelo hitre in učinkovite. Takšne so, da nas lahko postavljajo v odvisnost, postavljajo nas v tolikšno odvisnost, da če se ustavijo kompjuterji - torej sofisticirani stroji - se ustavi tudi svet. Vendar, med nama je sedaj tehnologija, ki šele omogoča tale dialog, stik, brez te dialoga ne bi bilo. Ampak danes zagotovo ni najbolj subverzivna njihova uporaba - uporabiti, biti odvisen je ukaz novih tehnologij - subverzivna je roka, ki je praktično izrinjena iz delovnih procesov, saj za produkcijske procese rabijo komaj prste za pritiskanje tipk, vodenje strojev. Subverzivno je torej problematiziranje ali celo posmehovanje tehničnemu in tehnološkemu napredku, stara, klasična orodja in instrumenti, nizka produkcija, primitivna oprema ... Seveda roka nikakor ne more ogroziti digitalnega kapitalizma, je pa tragikomično to čudno stanje, kjer sofisticirane kompjuterske simulacije in igrice producirajo zelo klasične oz. tradicionalne vsebine in vizualizacije v okviru perspektivnih, tako rekoč renesančnih kodov, anamorfoze, metamorfoze in akcijo na ravni grških dram in tragedij - včasih se zdi, da so si v evropski civilizaciji vse izmislili Grki -, na drugi strani pa ljudje zavračajo stroje in pihajo v aboriginski Didgeridoo. Sam sicer nisem tehnološko čisto primitiven, vendar je res, da me vznemirjajo drugi - med drugim tudi ročni, rokodelski - postopki in procesi, ki se mi zdijo vsaj tako zapleteni, večplastni in sofisticirani kot pritiskanje na tipkovnico, premikanje miške ali gledanje v ekran.

8 Kakorkoli že – čeprav še zdaleč ni vse v besedi, smo obsojeni na besede, na branje, interpretiranje, ‘lingvistično’ videnje in razumevanje stvari. Zato ne morem mimo besed, pisanja, torej teksta, ki mi je nekakšen vzporedni medij, paralelna artikulacija, ki pa nikoli ni komentar niti interpretacija samega dela. Besede so torej tudi moj 'material', repertoar in lahko močnó - kot naslov npr. - definirajo in označijo delo in še posebej recepcijo dela. Seveda pa dela obstajajo tudi zunaj besede, zunaj jezika, v svoji nemosti in tišini. Besede, torej jezik, so najbolj priročne, da najdejo in dajejo smisel, pomene, čeprav vedno ostaja dilema, zakaj naj gledamo nekaj, namesto da bi gledali ven skozi okno. 

9 Lahko bi povedal kaj več o svojem delu pa ne bom. 

10 Enako in nasploh "nikoli nisi sam". ‘Skriti' proces vsaj delno - vidno - postane javen takoj, ko se razstavi, saj so galerije javne ustanove (zaprte so le ponoči). Za moje delo pa je značilno, da je končano šele, ko se postavi, razstavi. 'Delo' je torej 'moje', a hkrati je še za druge, za druge oči. Vsi delamo za drugega. Privatno, zasebno je tako hkrati že drugo, javno - in ali ni zasebno samo obrnjena stran javnega in obratno? To prehajanje - iz znotraj ven in iz zunaj noter - je tako očitno, vendar je hkrati zelo subtilno in kdaj nedoločljivo. Tako daleč in tako blizu skupaj. 

11 Prostor čas gledalec. Opazujoča, tavajoča funkcija gledalca, večdimenzionalno prikazovanje. Ni linearnosti. Odvisnost od mesta pogleda. Opazovanje, opazovanje in kako vidimo. Več pogledov, perspektiv, ptičji in žabji let. Opazovanje odnosov. Umetnost v ekranu. Zunanji opazovalec, avtor in gledalec. Avtorefleksivni egotrip je tudi narcis, subjekt, ki je zatopljen vase, skoraj brez druge resničnosti. Danes so novi umetno ustvarjeni svetovi. Edini živi element je performer (tista znana ga.Abramovič: “art must be beautiful, artist must be beautiful!”). Velike razdalje med sedemdesetimi in osemdesetimi in devetdesetimi. Ni več ironije, radikalne kritičnosti, distanca in grotesknost. Registracija je, konstrukcije ni. Danes je mnogim tehnologija izvor energije, užitka in zabave: tehnološka modelacija, uokvirjanje in ne napad na stroje. Citiranje, uporaba arhivov, dokumentov, citati, iztrgani (’ukradeni’) elementi. Ampak verjamem v dokaze o evoluciji v življenju, vseeno verjamem, da človeški svet neprestano pretresajo revolucije - ali idejne ali znanstvene ali tehnološke ali politične ali ekonomske. Spremembe, pretresi, zareze, preskoki, obrati ... mislim, da je tega - ognja - polno v človeški zgodovini. Seveda so prehodi in spremembe in obrati lahko tudi bolj počasni, subtilni, neopazni, ampak verjamem tudi v tihe revolucije. <br> <br>12 <br>Ni stvar razuma, na to vprašanje skoraj ni mogoče odgovoriti oz. naj bi odgovarjali poklicani in poklicni interpreti, kritiki, ampak oni ne govorijo ... In za prostitutke ne veljajo ista merila. Upam - večina del še ni končanih niti začetih. Kot umetnik lahko rečem le s svojega trenutnega mesta: za VSSD velja mrtvi umetnik je srečen konec. Pokopani v pesku. Pri meni pa se stvari bolj zapletejo, saj sem še 'živa substanca', sem le človek, ki je doživel pretres, prelom, ki pa ni bil hipen, je trajal dalj časa. Prelom je med ljubeznijo in sovraštvom, med odvisnostjo in zavračanjem. Toda najprej bi lahko govoril le o zavrnitvi, brisanju, diskontinuiteti do svojega prejšnjega dela: imel sem glavobole, bil sem nespečen, paraliziran in želel sem narediti ostro zarezo ter vzpostaviti distanco do V.S.S.D. V zadnjem času pa se ne obračam več vstran, kar je morda moč videti na projektih in razstavah Prej in Potem, Aerobij, Introspektiva, kjer ne brišem več svoje preteklosti. Pravzaprav - če rečem racionalno, skoraj linearno - prišel sem do točke, kjer svoje preteklosti ne zanikam več in se je zavedam, da je delna, da je del moje - žive in mrtve - narave.

13 Kritika nerazsodne moči. Seveda, kustos je simptom 90-tih. Seveda pa je art-sistem mnogo bolj kompleksen in členjen kot le na odnos proizvajalca in konzumenta ali odnos kustos-javnost (npr. nekdanja triada se je že razširila vsaj na šole/publika/mediji/avtor/kritik/trg/institucija/javnost), simptomatično pa je, kako je kustosova izjava - ki ni tekst, beseda - postala razstava. Do te mere, da je kustos postal avtor razstave, seveda z vso privilegirano močjo - naslov, izbor 'materiala', postavitev, intenca ... - je on prvi avtor razstave. Kustos je zasedel avtorsko mesto proizvajalca razstav, avtorji/umetniki so tu pravzaprav drugotnega pomena, bolj ali manj eksotične divje živali, vsi se sprašujejo, "kaj je pravzaprav kustos hotel povedati?" Danes skoraj nihče več ne piše in ne bere, in če že so izjave, morajo biti enostavne, kratke, jedrnate in ekonomične, televizijske pravo nasprotje teh mojih gostobesednih zamotanih in nejasnih odgovorov brez vprašanj. In še naravnost: če slišim besedo “Muzej”, postanem žalosten, spomnim se na minljivost, umiranje; če pa slišim besedo “Kustos”, primem za revolver. Napad na umetnost? 

14 neozirajese Ti prostori opredeljujejo mene in mojo identiteto, treba je torej vprašati njih kje in kako me določajo. Pripadnosti pa ne čutim do nobenega od naštetih prostorov.
DNEVNIK TO NI