Čitalnica za slepe, 1994
čitalniška postavitev; originalne knjige risb, rokavice, mize, stoli
To je bil nekakšen nov začetek, saj se moji prvi »samostojni« projekti ali dela nanašajo na slepilo, torej umiku iz vidnega - vizualno bogatega in fascinantnega - v nevidno. Vendar tudi v okviru črno-bele razstave grafik VSSD leta 1988 sem naredil »temno sobo-temnico« v zadnji sobi galerije. To je bil prostro ne-videnja, brez pogleda. Na stene te sobe sem dal zelo taktilen bombažni material. V tej »Temnici« je oko rabilo roko, oko ni moglo videti, tako da je rabilo roko, da je potrdila, »videla«. Z očmi nismo mogli videti ničesar. Če smo kaj videli, smo to »videli« s svojimi rokami. Oko je zelo, zelo hiter instrument. Je učinkovito in hitro. Pozna razliko med resničnim in neresničnim, med pravim in lažnim. Toda oko in roka sta zelo tesno povezana. Tako so me vedno zanimali položaji, ki zbegajo oko in roko. Če je oko negotovo, rabi roko. Včasih temu rečemo iluzija. In mislim, da je tudi resničnost iluzija.

In "bela pokrajina" v teh knjigah ne nasprotje »temnici«. Ni »zelena škatla« iluzionistično naslikanih pogledov skozi renesančna okna v pokrajino. Nekako govori o tem, kako prebeliti svet ali – če govorim metaforično – kako očistiti, razbarvati svet, prostor, kako ju narediti prazna, izpraznjena. To je bela pokrajina knjige, brez barv, celo brez podob, če jo gledamo od daleč. Belo povezujemo s čistostjo, in če je tako, potem se nekako povezuje tudi z ne-svetom, kajti resnični svet je »omadeževan« z raznimi ideologijami, z raznimi vizualnimi in mnogimi drugimi onesnaževanji, s politiko, z vojnami. Beli prostor skoraj nima meja, je skoraj neskončni prostor, prostor brez omejitev, brez robov, vendar ni ne-prostor. Mislim, da prostora nisem uničil, temveč sem ga naredil nevidnega; zame ni nič, ni »nič-kaj«, še vedno je nekaj. Ljudje se vedno srečujemo z vprašanjem – videti ali ne videti, razumeti ali ne – in to prostorsko sliko sem posvetil slepim.
Kdaj oko tudi ne vidi. Če je oko negotovo, rabi roko, da "vidi".