Mesečnik (Tretji Človek) I., 1996
Mehka postavitev
MESEČNIK. TRETJI ČLOVEK. Jaz. je jaz to ime. JE to začetek ali konec. najbolje bi se bilo roditi na luni. (ta) čas ne bo prišel, nikoli ne pride; morda posthumno. območje govorice je tam, kjer usta niso zgolj za hrano. učiti se govoriti globoko v besedi, začeti je treba pri beli, z belo. NEprisotno ostaja.

Galerija je še vedno prostor. Prostor, ki je s svojim zidom fizično in simbolično ločen od zunanjega, odprtega prostora. Smo znotraj, je notranji prostor, ki je odprt toliko, kolikor je odprta njegova 'vsebina'. (Okvir razstave je torej galerijski prostor, ki pa ni le fizični/objektivni prostor prisotnosti, temveč predvsem pomenski prostor /prisotne?/ umetnosti.)
 
Mesečnik. Iz postelje, iz spanja, horizontalno, od spanja do spanja. Dnevni čas, nočni čas. Kje stojim, kje sem izgubil stojišče. To je pot, kjer je pot tudi končana. Postavitev v prostoru je sestavljena iz vzglavnikov, postavljenih na/po stopnišču, kot kraju prehoda. Večinoma ne živimo na stopnicah, stopnice nam predvsem služijo, rabijo za. Hoja po fizično mehkih in simbolnih vzglavnikih vzpostavlja pot različnih odnosov in pomenov pogleda/prostora/dotika v umetnosti.

Mehki pristanek daleč, daleč stran. utrujenost, nespečnost v času (ni bil samomor, ni sporočila, kdo je bil). pustiti je treba oči zunaj in se posvetiti slepoti. Gre (tudi) za idejo neposredne, fizične osvojitve ali naselitve (galerijskega) prostora, pravzaprav stopnišča, ki povezuje dva nivoja galerijske hiše. Prostorska postavitev torej povezuje in se razteza (vmes) med tema nivojema. Delo ni nedotakljivo, ampak dotakljivo, postavljeno (in razstavljeno) leže na stopnice (tako rekoč na tla), a kljub temu postavitev ima višino, višino, ki jo dosegajo stopnice. Po prostorski sliki se hodi in s hojo se vključuje v delo s telesom tudi gledalec. Pohoditi vzglavje ni nevtralno dejanje, vendar hodi se (mehko, lahko), torej korak in koraki (nenavadni, nenaravni). Prostorske postavitve ni moč zajeti v enem samem pogledu, temveč - dobesedno - v več korakih. Hoja ni čakanje, lahko je iskanje.

Prostitucija je že tam, kjer ni ene ljubezni. Ljudje bi večinoma radi bili podobni nekomu, podobni drugemu. Ljudje smo polni drugih ljudi in ne polni sebe. kako naj bom podoben sebi. Seveda nočem iskati resnice, resnica ni skrivnost, pomembno je iskanje laži, raziskovanje laži.

Postavitev tako sestavlja dve možni percepciji gledanja: pogled z distance, od daleč ali neposredno izkušnjo postavitve skozi hojo. Prostorska postavitev pravzaprav nima svojega prostora (ker si je prostor le sposodila, ko je zasedla stopnišče), svojega teritorija, svoje 'zemlje'. Je nekako brez notranjega, nedosegljivega prostora, saj je "vsa" na dosegu gledalčevega koraka, odkrita in razprostrta pred njegovimi nogami.

Tretji človek. sladkor, sladki med in zvezdne steze. sem bil, kdaj sem bil ni več vprašanje, je osebna navlaka. obdržati je treba skrivnost, svojo zemljo, četudi diši po smrti. Človeško ali nečloveško? Prostorska postavitev je oblikovana po koraku (meri) človeka, torej je antropomorfna, vendar ne antropocentrična, saj človek ni več mera niti meja vseh stvari. Imaginarni prostor je drugi, drugačen, večji in širši od človeškega izkustva.
(1996)
Je jaz to ime. Je to začetek ali konec. Najbolje bi se bilo roditi na luni.