Bellevue in Mera in čut, 1996
zidna in talna postavitev
Črno na belem. Oko ima obliko krogle - kaj je zanimivejše, pogled ven ali pogled navznoter? Mnogokrat je notranji svet večji in širši od zunanjega, ki je poln prekrivanj, zakrivanj, omejitev ter postaja vedno bolj zaključen, nespremenljiv. Toda izpostaviti je treba ne-celost in preveč zaprt krog obeh svetov (predstav/pogledov) zamajati, odpreti v obe "nasprotni" strani. Za duha in za oči.

Ne arhitektura ne ornament nista več samo domača, samo "dom". Kot strukture v materialu in prostoru si ju lahko zamišljamo imaginarno, ne zgolj kot zasedanje prostora, oblikovanje v prostoru, temveč kot materijo na poti k svetlobi, k odprtosti. Iluzija ni nujno prevara. Notranji prostor je okvir, sestavljen in zapolnjen z različnimi gestami, posegi, vsebinami, ki pa vedno bolj upoštevajo odprto naravnanost zaprtega prostora. Z okni osvetljen notranji prostor postane, kadar dekoracija ni zgolj funkcionalna, imaginarni prostor, večji in širši od sebe samega, in mnogokrat presega človeške mere in predstave. Kaj je dominantno in kaj podrejeno - in - kaj je podrejeno in kaj dominantno v kontinuirani upodobitvi?

Tradicionalno je bila arhitektura okvir za dekor, ta pa je bil za mnoge dekorativna navlaka, in tako je bila arhitektura - posledično - perverzna nosilka za "podivjano domišljijo", ne več zgolj streha nad glavo, zaščita za telo. Kljub večkratni smrti ornamenta se kaže, da ta še vedno živi, tudi kot ponavljanje, ki pa ni le vedno enako vračanje. Luknja, soba brez oken, vrat ... je popoln zapor brez nadzorovanja, ki za zdaj ne obstaja; strah pred smrtjo je tudi strah pred izgubo vida in celo krste so "odprte", okrašene tako zunaj kot znotraj. Galerija pa je še najbolj podobna sobi za goste, za obiskovalce/gledalce, torej ni spalnica ali sanjalnica, niti kuhinja ... - vendar ni več le past za pogled, ampak past za telo (in "njegovo" imaginacijo).

Umetnost - seveda - ni mnogokrat težila k poenostavitvam, preciznosti, enostavnosti, jasnosti ... Največkrat je pobeg v neznano, pa spet nazaj s pogledom v vidni svet. Je "visoko" delo prehajanja in izgube spomina, kjer je človek le maska subjektu. Ali je umetnost umetnost s človeškim obrazom, "po meri človeka", ali pa "samo" človeška umetnost, tisto, kjer je bil subjekt še vedno vpisan in še zmeraj ostaja zapisan - "vidljiv". Bellevue.
(1996)
(BELLEVUE) Oko ima obliko krogle - kaj je zanimivejše, pogled ven ali pogled navznoter? Mnogokrat je notranji svet večji in širši od zunanjega, ki je poln prekrivanj, zakrivanj, omejitev ter postaja vedno bolj zaključen, nespremenljiv. Toda izpostaviti je treba ne-celost in preveč zaprt krog obeh svetov (predstav/pogledov) zamajati, odpreti v obe "nasprotni" strani.