MOŠKI IN ŽENSKI TELESNI DELI, 1998
vulkanizirana guma, zrak; dimenzija varira
0/( ) MOŠKI IN ŽENSKI DELI TELESA

Jezik telesa nima določene gramatike. Tako kot pri drugih stvareh na svetu tudi pri njem velja imeti ali ne imeti. Komu pripada telo? Vsakdo ima svoje telo, vendar, koliko ga imamo zares v posesti in ali nam pripada, ali imamo lastništvo nad njim? Subjekt je s svojim telesom tarča najrazličnejših kolektivnih fantazem in izdelkov. Vendar se v svetu shizofrenije in narcisizma neprestano srečujemo sami s seboj, s svojo fantazmo o telesu. Klavstrofobično obračanje navznoter, v sebe, pa nam na površje ne vrača tistega, kar je izginilo. To, kar naj bi bili, se veže predvsem na ego, ki se v našem svetu še bolj poudarjeno usmerja na telo.
Telo je prvi svet, iz njega izhaja izkušnja in šele s telesom je izkušnja možna. Telo ni zaprt svet, je odprt sistem, odvisen od pretoka med zunanjim in notranjim. Meja je zabrisana, prepletena, ker telo ni nekaj (internega) nasproti eksterieru. Naš notranji svet je obrnjen navzven in zunanji svet je tako tudi naš notranji svet. To se torej ne zgodi zgolj v pogledu, ampak tudi v telesu. Naše izkušnje v svetu se dosegajo ter potrjujejo z neskončnim in neprestanim soočanjem skozi celo telo. Smo v telesu in prihajamo iz telesa. Utelešenje je določeno z rojstvom. Telo je tu pred pogledom in je nekakšen velik, čuteč organ z močnim čutenjem in potencirano občutljivostjo. Občutenje seveda ni vezano samo na rob, na mejo, kožo telesa; je v celem telesu. Telo je torej tam, kjer človek čuti. In telo je tam, kjer je človek ranljiv. Telo je tudi tam, kjer je spolna razlika. Telo je potem ugodje, bolečina in užitek.
Body Art, performans ali ples je iz vsega telesa naredil jezik. Ples s svojim gibanjem v prostoru združuje prostor in čas v soodvisen čas-prostor. Pravzaprav pa se ples dogaja najprej v telesu, natančneje, tam, kjer se telo misli. Zato ples ni 'zgolj' tekst o telesu, tekst iz telesa, temveč je kar tekst telesa. (Ob tem je postransko, ali je ukrotitev telesa ali osvoboditev telesa.) Vendar so le redki, ki si upajo trditi, da razpolagajo z vednostjo o (svojem) prehodu na odprti svet.

Tu je fizično telo še vedno ekstremno prisotno, tam pa je že ekstremno odsotno - v virtualni realnosti se denimo lovi na nivoju fantazme pogleda. Ni dotika telesa ob telo. Današnji 'vse-vrstni' modni simulakri neko realnost simultano odmikajo (celo brišejo, odstranjujejo), medtem ko vzpostavljajo neko drugo, ki pa ni nujno nova. Vendar pri telesu ne moremo trditi, da gre za abstraktno snov, ker je vedno na kaj pripeta.

Ob najnovejših tehnoloških prilaščanjih telesa (kjer telo ni več objekt 'zgolj' politične ali ideološke manipulacije, fizične represije, ampak tehnične obdelave - recimo plastične operacije, trgovina z organi ali genetika) se zastavljajo novi in drugačni problemi. Vprašanje prihodnosti zato ne bo več čigava bo zemlja, temveč čigavo bo telo. Branili ne bomo svoje zemlje, branili bomo svoje telo.
(1998)


* PISMO TELESU, (2000/01).
pesem je besedni del prostorske postavitve z naslovom MOŠKI IN ŽENSKI TELESNI DELI, (1998)

telo telesu telesa sanje

spi, telo, spi
bile so nekoč sanje:
ni zraka
sanjam, da sem v telesu
niso kot sanje v telesu
oei so kot solzne krogle
srce kot mesna črpalka
roke kot kosti.
nisem TI
pod gladko kožo
se kri tlači in stiska
sem v dolgi misli
da čutiš vijugasto srečo
oko, ki vidi
uho, ki glas sliši.
je dolg čas
in
dolgo stanje.
ne morem spati
diham in s prsti tipkam
oštevanko:
slon sanja, da je na konju
snežak, da se sprehaja po puščavi
trebuh sanja o polni košarici
telo, da je duh
moški, da je ženska
otrok, da se ne rodi
prostitutka sanja, da je nedolžna
bik, da ima šest nog
mravljica, da je mravljinčar
ura sanja, da se ustavi
lasje, da so brez glave
(klobuk ne sanja)
balon morasto sanja, da se razpoči
avto sladko sanja, da povozi svojega šoferja
speči, da se prebudi
ko sanjam, da se oblačim v glavo.
Vprašanje prihodnosti zato ne bo več čigava bo zemlja, temveč čigavo bo telo. Branili ne bomo svoje zemlje, branili bomo svoje telo. (1998)