TROJNA LOČITEV PODOBE / TEŽAVNA LOČITEV PODOBE / VEČKRATNA IZKLJUČITEV PODOBE , 2010
DVE STRANI TIŠINE (PROSTOR MED ZAČETKOM IN KONCEM), 2009
poliuretan, vezivo gesso, akril, 68 x 62 x 20 cm

1 1 1 3 PRED RAZSTAVO

Prostor je prisotnost, zato tudi zagata glede prostora, ki bo določil razstavo. Prostor je zmanjšan, družbeni, socialni, umetniški prostor je uniformiran. Maribor, vsaj zame, ni zgolj naključje.

Ø

Žiga, z Bojanom sva se takrat pogovarjala o različnih naslovih:

FIRST PERSON DUAL

PLURAL INTERRUPTION

BY LOOKING ALONE

Ø

Crossroads - KRIŽIŠČE, ne prelom, break; zame so tu zanimive različne konfiguracije, položaji, stanja, prepletanje pogledov ali sil, razmestitev po prostoru. Prisotnost. KRIŽIŠČE (ne več križanje), torej dialog.

Ø

Vse kar premišljujem in pripravljam, izhaja iz preteklosti, iz minulega. Že narejenega. Nič ni novega. Novo ali nova bo le prisotnost ali drugačna prezenca, materializacija, prevajanje, torej premik. Ena slika je recimo že narejena in bila končana l. 1985, vendar bo dopolnjena, po/končana danes. Ali nedokončana grafika iz l. 1989 končana danes itd.

Ø

Pošiljam še en obris, predlog za ime razstave …

A TRIPLE DIVORCE OF THE IMAGE

ali

A TROUBLE DIVORCE OF THE IMAGE

ali

A MULTIPLE EXCLUSION OF THE IMAGE.

Gre na prejšnje "First Person" ali "Dual". Seveda gre - tudi - na "Love is", torej kontra "Marriage" ali "Wedding". Seveda, Belting.

Zanimivo je, da izhajamo v izhodišču pri naslovu/ih, gremo iz angleškega jezika. Kar se mi zdi seveda pomenljivo. Hkrati pa so ene jezikovne zadeve ne - ali ne najbolj - prevedljive.

Ø

Bojan: Kar se tiče naslova, je moje razmišljanje usmerjeno k temu, da bi vsak od nas dal idejo za naslov, vse tri skupaj pa bi bile celoten naslov, uokvirjen kot en sam logo. Zdi se mi dobro razmišljati v smeri trojnega naslova. Nanj se pripenja ideja, tisti del, ko vzpostavimo vsaj tri individualne relacije znotraj razstave.

Ø

Ko gre za skupni umetniški projekt, razstavo/delo treh umetnikov, potem gre seveda za bližnja srečanja, prijateljstva ali lahko tudi nevarna razmerja. Vsak od nas ima lastno predstavo tako o sodelovanju kot o konstelaciji tega sodelovanja. Meni je ideja zanimiva zaradi različnih vsebin, pristopov in pozicij, ki jih omogoča: različnih vsebinskih prepletov in zapletov, pomnoženih in razpršenih pogledov, srečanja teh (necelih) pogledov in sil, konfiguracij in položajev … z eno besedo zaradi komunikacije, dialoga.

Galerijo oz. "razstavišče" tu vidim kot križišče. Vsak skupni razstavni projekt umetnikov je nujno stik, dialog, lahko je seveda tudi kratek stik ali zid, prelom, vedno pa predstavlja različna razmerja, različne odnose med umetniki in njihovimi deli, podobnosti in razlike, bližine in razdalje. Naša dela na razstavi ne bodo ločena, ampak bodo postavljena 'premešano', pomešano vizualno v medsebojnih relacijah, v medsebojnih odnosih in komentarjih, posegala bodo tudi fizično druga ob drugo.

Ø

Žiga: Tole je že ena taka pregnetena zmes naju dveh z okoljem.

Ø

Na Bredino vprašanje "kaj pričakujete?", odgovarjam vnaprej, čeprav mi je najpomembnejši ustvarjalni proces, pa seveda nekaj tudi pričakujem, nek 'dobiček', npr. izjemno in nevsakdanje soočenje, dogodek z močnim nabojem, razstavo z močnim in morda pomembnim umetniškim, vizualnim in idejnim sporočilom. Pričakujem inovacijo in kreacijo nečesa novega. In to je vedno presenečenje in odkritje, in ta trenutek nihče ne ve, kaj in kako bo. Kaj bo vidno? Ali kaj se bo videlo?

Vendar ne le vidne ali očitne zadeve, 'končne' podobe in njihove slike, vizualne učinke. Podoba je odprta. Slikarsko platno ali "slikovno polje" ali še širše umetnostno polje, namreč nikoli ni bilo in tudi ni le polje, kraj, kjer je umetnik preslikoval, vpisoval v podobo ali se le umeščal v (vizualni, kulturni, umetniški) sistem. Ne vizualno, niti vidno seveda ne funkcionira zgolj kot forsiranje vidnega in ne pomeni samo očesu izpostavljene zunanjosti. Vizualno seveda tudi ne nasprotuje nevidnemu, niti sistemom brisanja in na podobi, na sliki je vselej nekaj, kar opazimo ali vidimo, da je odsotno.

Ø

Vedno obstaja - vsaj zame - vprašanje: narediti ali narediti nič, torej ne narediti!? Moja dela (in potemtakem tudi nedela) bodo - med drugim - poudarjala časovni element, časovno dimenzijo, posebej v optiki današnje diktature, totalitarizma trenutka, prevladovanja danes nad včeraj in "danes danes" amnezije do preteklosti. Kapitalizem kot sistem je progresiven, drvi vse hitreje naprej, tisto, kar stoji na mestu, propada. Kapitalizem kot kompleksna samouničujoča struktura neprestano spreminja produkcijske procese in delo in odnose, notranje pogoje, in zato 'pozablja' zavestno, načrtno in zelo zelo hitro. Čas - v simbolnem in tudi fizičnem - bo na naši razstavi razpršen v "čas pretekli in čas sedanji" in ne bo zgolj sedanji, saj se bomo ob tem nesimetrično 'vračali' v svoj osebni in kulturni pretekli čas nekje okoli leta 1980 in okoli 1970, pa tudi okoli 1960 in prinesli/prenesli motive od tam v 'danes', torej v čas okoli 2009-2010. Šlo bo za tri različna in večsmerna 'potovanja' in tudi različna križanja, prepletanja treh potovanj v sedanjosti. 'Rezultat' bo trk, "crash", bližnja predstavitev oz. galerijska postavitev in kombinacija različnih pristopov, postopkov in tehnik in različnih nosilcev; različnih pogledov, podob, motivov in 'časovnih' vizualizacij.

Moja nova dela (podobno kot pri slikarskih "Prej in potem", 1996-98 in "Od blizu, od daleč [Viharne scene]", 98-04 in kiparskih "Potez glasov", 94-04), sledijo ideji (ali tudi nelagodju, frustraciji), da ni več stabilnih, fiksnih, mirujočih oblik življenja in sveta, svet oblik in tudi oblika sveta se neprestano spreminja, transformira, giblje. 'Mera sveta' tudi ni več človek (ne renesančni homo mensura, ne kartezijanski subjekt, ne svobodni subjekt, ne evropski subjekt, niti subjekt), saj je mnogo oblik (in družbenih razmerjih) ne le dobrih za človeka (nekaj, kar mu lajša življenje, ga lahko razveseljuje, krepi in mu daje ugodje), temveč je tudi proti njemu (nekaj, kar je večje, močnejše od njega, ga lahko boli, pohabi ali celo ubije). V osnovnih potezah in vsebinah so nova dela (in nedela) ciklično in dinamično povezana s starejšimi deli - in jih v specifično drugem smislu nadaljujejo. Vendar bolj brutalno. Bolj grobo. Bolj materialno. Naša razstava ni in tudi ne bo "trendovska postkonceptualna kurirana dokumentarna instalacija", saj v delih raziskujemo status slikarske podobe v okviru in kontekstu in hkrati v umiku, izmiku iz določujočega medijskega okolja. Slikarske podobe lahko hkrati upoštevajo in so kritične ter hkrati kršijo te širše medijske vplive. Vsaj pri meni je tako, da jih skušam brisati. Ugašati.

Nekaj drugega je, kako se 'umestitve' ali 'izbrisi' na sliki, izbor, selekcija ali cenzure podobe zgodijo pri Bojanu in Žigi. To je pač presenetljivo in je odkritje. Kaj vidim in zakaj česa ne vidim? In kako se to ujame na površino? To me zdaj najbolj zanima. Ali pa vprašanje velikosti. Obvladovanje prostora podobe. Ali ustvarjanje prostora podobi, sliki. Kot da se je prostor - pri meni - zmanjšal na velikost mojega fizičnega telesa, osebni prostor pa je še veliko manjši. Ekstremna pomanjšava. Za velikost, za doseganje prostora potrebujem povečavo, pomoč tehnike.

V IN NA RAZSTAVI

Nova dela oz. nedela (podobno kot "Viharne scene") so zame neponovljivi dogodki, antagonistična prizorišča, nevarni procesi, šivi materiala, prostora in časa. Prizorišča - vsaj zame - brez prepoznanih, očitnih ali znanih (družbenih, medijskih) oblik, so prizori, ki pa (za razliko od "Viharnih scen") "stojijo na mestu", in se ne gibljejo, ne prihajajo in ne odhajajo. Gibanje ("gost krogotok in pretok") potez je tu "stop", ustavljeno, ustavljenost, zakrnelost je posledica, sled gostega krogotoka in pretoka različnih procesov (mešanje, stiskanje, obračanje, potapljanje, polivanje, topljenje, prižiganje, hlajenje). Stop, smrt v Sloveniji. Slike? - doslej sem ves čas vztrajal, da gre za slike, zdaj popuščam, da so lahko to tudi slikarsko kiparske oblike, kiparske slike in/ali slike kipa. Vedno pa so dogodki, ki jih pred trenutkom nastanka, materializacije, 'upodobitve' ni bilo. Ta posameznost, singularnost je tu izjemno pomembna, ker je antiglobalna in zato ne režimska. In ne imperialna.

Prizorišča, 'materialni slikarski prizori' so ujeti, locirani, fizično punktirani. Dogodek je ustavljen, obtičal je na mestu, (morda tava na mestu) in stanje (v obeh pomenih), torej mirovanje, ne gibanje, in položaj, oboje je krogotok bivših in ustavljenih bojevitih procesov. Proces, ki se je ustavil, zamrznil na mestu. Gibanje in delovanje, 'delovno' okolje in okvir dela se sicer od kraja do kraja, od snovi do snovi, od slike do slike (od podobe do podobe, od slike kipa, kipa slike) premakne, spremeni. Vendar se tu vedno spet tudi ustavi. Kaj se dogaja potem s to določeno sliko (ali kipom slike, sliko kipa), recepcijo, pogledom, me pravzaprav niti ne zanima zelo. Čeprav je seveda ta "tukaj in zdaj" na razstavi že potem.

Pri tradicionalni likovni teoriji najdemo npr. "lepoto so-raz-merij" - skladno, usklajeno, uravnoteženo kompozicijo, govori se o "lepoti proporcev", o "lepih razmerjih", "skladnem ritmu in intervalih", celo o "muzikaličnih/numeričnih razmerjih". 'Likovne strukture' v teh razmerjih so "lepo uglašene, umirjene, uravnotežene". Nasprotno pa imajo zadnji dogodki dinamično, antagonistično, neuravnoteženo 'akcijo', ki ima za posledico zgostitev, erozijo, upad, sesutje kompozicije. Delovni proces požira podobo in deluje na vseh 'koordinatah', dimenzijah oblike, polja hkrati (torej enakovredno spredaj, spodaj in zadaj, tisto naprej, spodaj, znotraj in zadaj, levo in desno in zgoraj in spodaj, in še tisto bolj spodaj itd.).

SLIKE (2008-10) Slikarska oblika kot forma razlike, secesije. Gradnja slike. Gradnja hkrati kipa in slike. Kiparske slike in slike kipa. Materializirana slika gre navznoter, v sebe. Energijska in materialna zgostitev. Nekajkrat tudi erozija in termodinamika. Zgoščena, težka, divja, v sebi agresivna slikarsko-kiparska oblika. Tukaj in zdaj gradim slike sveta, vendar medijski svet v njih ne odseva. Se tu briše, izginja. Mešanje, stiskanje, obračanje, potapljanje, polivanje, lepljenje, topl