Vie des formes / Življenje oblik, 1996-2011, 2011
različni in raznovrstni materiali, kombinirane kiparske tehnike, lesene škatle, leseni podstavki

Info: Pri nastanku dela »Vie des formes/Življenje oblik« gre za obdobje več let (pri prvi postavitvi z 42. elementi za časovno obdobje med leti 1996 in 2005). Prvič je delo v tej kompoziciji bilo predstavljeno na razstavi z naslovom »Ljubezen je bojno polje« (skupaj z Žigo Karižem) v Galeriji Škuc, leta 2005 (prenos razstave v Likovni salon, Celje in v Mestno galerijo, Nova Gorica). Prva postavitev iz Galerije Škuc je bila kasneje spreminjana glede na galerijsko prostorsko situacijo in prilagojenih prostorskih rešitev in situ. Nazadnje v izpopolnjeni in razširjeni varianti (z 52. elementi) na razstavi »Love is a Battlefield« v Ulrich Museum of Art, Wichita State University, Kansas, ZDA, leta 2006.

Zadnja in dokončna oblika tega dela bo razstava v Galeriji Loža, ki bo najobsežnejša in tudi najbolj kompleksna (»Vie des formes / Življenje oblik, 1996-2011«). Vključuje raznovrstne oblike iz daljšega časovnega obdobja 1998-2011. Gre za umetniška »materialna dela«, snovna dela »tukaj in zdaj«, originalne oblike, unikatne tridimenzionalne forme, kipi ali reliefi izdelanih primarno, neposredno ročno ali zgolj z rabo osnovnih orodij in realiziranih v zelo številnih in zelo različnih materialih (tako naravnih in umetnih in tradicionalnih in sodobnih). Dela so razvrščena v tri sklope: a. Oblikovni dialogi, b. Oblikovne spremembe, c. Urejanje materialnih oblik.

Gre za inovativno in kompleksno kiparsko postavitev. Zidna kompozicija različnih samostojnih in zaključenih kiparskih oblik, reliefov in manjših objektov zaprtih v enotne lesene škatle in povezanih v različne vizualno dinamične medsebojne relacije, odnose in soočenja: levo - desno, zgoraj – spodaj in odnos enega do celote. Kiparska zidna kompozicija »Vie des formes….«  je kombinacija različnih samostojnih del povezanih v večjo celoto. Že umetniška skupina VSSD (Veš slikar svoj dolg) je namreč v času svojega delovanja (med leti 1985 in 1995) oblikovala in uporabljala zelo različne pristope in vizualna sredstva ter izjemno širok spekter različnih tehnik in inovativnih postopkov (npr.: varjeno železo, posebno neposredno livarsko tehniko v aluminiju, glina, žgana glina, mavec, pesek, svinčnik/grafit, slikarske tehnike na različne podlage (les, platno, steklo, izolacijske plošče) ter na osnovi različnih kombinacij ('receptov') akrila, lepila in pigmentov, kovinske barve, zračni čopič, slikanje neposredno z roko v tehniki bombaža (vate), slike 'brez čopiča' na papir, sitotisk, fotografija... ). To vizualno zelo bogato oblikovno in materialno formiranje – tradicijo – sem pri tem delu še razširil in 'obogatil' z novimi postopki in novimi materiali: sodobne sintetične epoksi smole, kavčuk, kremenit, umetni kamen, bron, vrvice, žice.. in različni naravni materiali kot so čebelji vosek, polžje hišice, kruh, krompir, impregnirani sadeži.

Kompozicija na steni je v dialogu z deli-oblikami na velikih podstavkih in z večjimi deli-oblikami, kipi, objekti na tleh. Materiali: plastika, PVC, asfalt, bitumen, porobeton, stirodur, polivretan. Te oblike so zložene v skupine in relacije vendar niso zaprte v škatle.

Vse oblike so zavestno in namerno oblikovane, formirane predvsem ročno.  Pri oblikovanju sem se torej osredotočil predvsem na roko, rokodelstvo, vse sem oblikoval predvsem z roko, z rokama, izognil sem se vsem orodjem ali strojnim tehnikam, razen tistim res najbolj preprostim, kot so modelirke, šila, brusi, žaga, industrijski fen. Roka se mi namreč danes zdi bolj radikalna in subverzivna od uporabe sodobnih strojev in računalniških tehnologij.

Vsebina Na začetku prejšnjega stoletja je Henri Focillon v svoji izjemni in za današnji čas zelo nenavadni (morda tudi čudaški, nevarni) knjigi, nekakšnem 'slovarju oblik' z naslovom Vie des formes/Življenje oblik, popisal mnoge nenavadne značilnosti oblik. Tukaj me posebej zanima stalno gibanje in princip metamorfoze oblik/e. Oblika, forma je namreč zelo kompleksen pojav, da s pomočjo Focilliona govorimo o dinamični, gibljivi torej vedno nestatični, nezmrznjeni obliki. Vsaka oblika ima tudi svojo preteklost, spomin, preteklo obliko, ki se vpiše v vsaki novi, aktualni obliki. Torej oblika 'v sebi' ni le npr. zaokrožena linija, barva ali snov, temveč je specifična dinamična organizacija, ki vključuje tako svojo notranjost kot svojo zunanjost in medsebojne reakcije - danes bi rekli relacije. Tu Focillion zavrne klasično opozicijo oblika / snov, saj snov ni le pasivna, je aktivna pri oblikovanju dela in oblikovano delo je neprestano menjavanje med snovjo in 'njeno' obliko. V razmisleku, da ima oblika svoj »graf aktivnosti« obstajata dve nevarnosti: prva je ta da jo »ogulimo do golote, temeljev« in druga, da »obliko reduciramo na konturo ali diagram«. V svojem delu Focillion ves čas vztraja pri polnosti oblike in njeni kompleksnosti, kot »konstrukciji prostora in snovi«, ki se »manifestira kot ravnotežje (»ekvilibrijum«) mas«. To življenje oblike Focillion razbira so kot »živ organizem«, v katerem nastaja, se spreminja in tudi izginja podoba, slika, vsebina. Torej niso fiksirane, so nestatične in se spreminjajo (izginjajo/nastajajo), saj njihov čas oz. relacije niso jasno definirane, zamrznjene in ustavljene. Oblike permanentno nastajajo, se spreminjajo, slike so permanentno 'nedokončane', odprte, torej permanentno žive.

Danes se nasprotno govori, da je »vse mogoče, da so vse oblike mogoče« in da »ni več oblike, ki je ne bi mogli izdelati«. V tem pa je tudi eden od temeljnih paradoksov in problemov sveta: vse je mogoče, torej nemogoče je postalo nemogoče. Pri »življenju…« me zato zanima vprašanje »katera oblika?«, »katera je tista oblika?«. Kaj je 'pravilna', prava ali ustrezna forma, oblika? Saj ni lepe ali grde oblike, je le prava oblika, ustrezna oblika ali dobra oblika. In seveda – ker vsaka oblika mora imeti nek smisel - se zato sprašujem - katera kiparska, umetniška forma je danes prava in hkrati smiselna? Abstraktna ali avtonomna? Uporabna, funkcionalna ali neuporabna? Prijazna ali uporniška? Odvisna, podrejena funkciji ali neodvisna, samostojna? Javna, splošna, enotna ali subjektivna, individualna? Komercialna ali nekomercialna? Bogata ali revna? Objektivna ali realistična?

V projektu »Življenje oblik« se navsezadnje sprašujem tudi »kaj je kip?«. In ali je danes umetniško delo in/ali kip res samo stvar med drugimi stvarmi in ali se je danes umetnost stopila z življenjem samim in izginila (in je ostala samo še obleka, pohištvo, hiša, avto, reklama, propaganda)? In ali je torej zahtevati njeno/njegovo obstoj, svobodo in avtonomijo danes pravzaprav paradoks? Ali danes nekaj šteje le če ima funkcijo ali uporabno vrednost? Ali pa vseeno obstaja izjema, razlika?

Kip je ustavljen čas, ujet čas. Kip je produkcija razmerij do človeškega sveta. Kip je poseben predmet med človekom in svetom. Kip je lahko tudi relacijski predmet med stvarmi in predmeti. Forma je razlika. Kiparska forma je orodje in orožje komunikacije.
Oblika kot forma razlike, secesije. Gradnja oblike. Gradnja kipa. Gradnja obrata. Tukaj in zdaj so različne oblike sveta. Popularne oblike tega časa, katerih snov pa v svojih globinah ni več obstojna. Bleščanje in privlačnost. Začasnost. Kratkih oči. Fleksibilnost, fluidnost, izmuzljivost. Reciklirane, refleksivne in relacijske oblike. Telesne, mesene in čutne oblike. Pa tudi šibke, krhke, revne, razcapane. Razpadajoče, gnile. Moteče. In tudi nove, neznane, tuje. In močne. Zgoščena, težka, ...