Brez naslova, 2008-14, 2015
(kip slika, kiparska slika, slika kipa; ekran - objekt, objekt ekrana)
Pogledi, vprašanja, delovni procesi, postopki in koraki: Kaj vidimo, kje vidimo in kako vidimo? Kaj čutimo, kje čutimo in kako ne čutimo? Ali res čutimo s telesom? Ali telo res čuti? Ali čuti ekran? In kako se telo ujame - ali pa se ne - na površino ali zakaj se ne? Neskončna produkcija medijskih podob. Polni ekrani in polni trebuhi. Neskončno učinkovita tehnologija breztelesnih medijskih podob, ki se neprestano nalagajo ena čez drugo, žrejo druga drugo. Telefoni in tablice na dotik so božanje in božanje in božanje, to je drkanje po digitalnem informacijskem medijskem svetu. Svetlobe in svetlobne predstave in bleščeče podobe, hipne, hitre breztelesne podobe. Ali ima svetla ali bleščeča podoba tudi svojo senco? In ali je to senca svetle podobe? Medijska slika ni nikoli brez besed, brez sporočila. Slika ni brez glasu. Slika ni brez sporočila. Končno sporočilo medijske slike je »kupi«, »imej me«. »Kupi« in »imej me«! Kakšna je moja delavnica in kakšna kuhinja materialov? Kakšen je moj laboratorij? Je tu tišina? Je tu tema? Moj atelje je pod zemljo, je nekakšen rudnik. Prostor refleksije. Forma diference / oblika razlike. Obstaja oblika in neoblika, delo in tudi nedelo, torej je tudi možnost: delati, narediti ali ne-delati, narediti ne ali ne narediti. Umetniška dela in nedela na razstavi so brez besede, brez podnapisov, brez naslovov, brez glasu. Dinamični odnosi. Konstrukcija in dekonstrukcija, gradnja in rušenje. Slikarsko-kiparska oblika z različnimi (naravni in umetnimi) gradbenimi materiali. Z roko, iz roke, iz telesa. Delo roke in delo telesa. Sposobnosti materiala. Mešanje, vrtenje, obračanje, stiskanje, nanašanje, valjanje, potapljanje, polivanje, lepljenje, topljenje, stapljanje, prižiganje, hlajenje. Topla, mehka, telesna, čutna oblika. Erozija in entropija. In termodinamika. Vsaka oblika ima neko debelino. Zakaj je zanimivo in zakaj je treba poudariti, da ima oblika debelino in tri dimenzije. Obstaja namreč notranjščina oblike, nekaj, kar oblika skriva; tisto, kar vidimo, namreč nekaj skriva. Obstaja tudi neki zadaj oblike. In tudi spodaj oblike. Pogled na materialno obliko je torej vedno delen in nepopoln. Izzivi materialov in materialni temelj. Slikarsko-kiparska oblika z različnimi (mrtvimi in živimi) materiali: barve, pigmenti, polimeri (poliuretan, poliester), veziva, cement, mavec, glina, lepila, asfalt, bitumen, smola, platno, karton, les, aluminij. Ročno risanje, stik, prijem, zlaganje, nanašanje, obračanje, gnetenje, modeliranje, stik, dotik, prijem, stiskanje, lepljenje, potapljanje, polivanje, topljenje, prižiganje, prijem, glajenje, odtiskovanje. Prostori in prizorišča, »materialni slikarski prizori« so ujeti, locirani, fizično punktirani. Dogodek je ustavljen, stoji, obtičal je na mestu, in stanje (v obeh pomenih), torej mirovanje, ne gibanje, in položaj, oboje je krogotok bivših in ustavljenih bojevitih procesov. Proces, ki se je ustavil, zamrznil na mestu (morda pa tava na mestu!?). Gibanje in delovanje, »delovno« okolje in okvir dela se sicer od kraja do kraja, od snovi do snovi, od slike do slike (od podobe do podobe, od slike kipa, kipa slike) premakne, spremeni. Vendar se tu vedno tudi ustavi. Kaj se dogaja potem s to določeno sliko-objektom (ali s kipom slike, sliko kipa), kaj se dogaja z recepcijo, pogledom, to je pravzaprav popolnoma nepredvidljivo. Seveda pa je tisti »tukaj in zdaj« na razstavi hkrati že potem. Materializirana podoba gre navznoter, vase. Energijska zgostitev. Seseda se. Entropija in termodinamika podobe. Telesna, čutna, gosta in polna oblika. Operacija oblike, oblika operacije. Logika oblike in potem dialektična oblika. In protislovna oblika: težka, divja agresivna slikarska kiparska, slikarsko-kiparska oblika, kot da bi udarjal po podobi, kot da bi razbijal, brisal podobo. Vprašanje družbenega prostora je, še bolj pa je vprašanje debeline in globine osebnega prostora. Debelina osebe kot nastavek. Debelina in globina osebe spodaj, zgoraj, spredaj, zadaj, nad in pod. Hkrati je troje. Globinski odskok od spodaj, iz rudnika, od prvega plana k drugemu, zgornjemu, k zadnjemu, vrhnjemu in hrbtnemu. Kiparsko-slikarska oblika kot forma razlike in secesije. Graditi podobo z materialom. Slikarska ali kiparska oblika kot transforma, preoblikovanje in prevajanje forme. Ali pa je res potrebno vedno znova preobračati, sprevračati, preoblikovati v nekaj drugega? Nekaj ponovno novega? Podoba v materiji, podoba v materialni obliki. Energijska in materialna zgostitev podobe. Zgoščena, težka, v sebi gosta, težka slikarsko-kiparska oblika. Protislovna oblika v sodobnosti. Ročna gradnja slike in kipa. Ročna gradnja hkrati kipa in slike. Kiparske slike in slike kipa. Točka x, y snidenja. Vladavina jezika, jezik in tekst sta na piedestalu. Ali živi in preživi le tisto, kar je vidno in berljivo? Duchamp je bil proti tiraniji roke, proti rokodelstvu. Danes je tiranija stroja, računalnika in jezika, konceptov. Danes je bla bla bla bla bla in bla … Roka je odrezana, danes se ne rokuje z rokami, stroji rokujejo s stroji. Ali roka še? Ali roka danes še? Materializirana podoba. Objekt za misel. Podoba-objekt gre navznoter, vase, ne potuje po neskončnih kablih. Vprašanje volumna in mesa podobe. Obvladovanje prostora podobe. Ustvarjanje 3D-prostora podobi. Človek, njegov prostor in volumen, se je zmanjšal na velikost ekrana … in podoba človeka je samo še ekranska. Ekstremna pomanjšava. Pomanjšava človeka na velikost in mero ekrana. Za velikost, za doseganje humanega prostora potrebujemo deekranizacijo, materializacijo. Podoba kot objekt, telesna podoba, podoba iz materiala. Objekt podobe ali podoba objekt kot tuj predmet, tujek v današnjem svetu. Pa tudi: vsaka oseba je objekt, vsak objekt je tudi oseba. In torej vsaka stvar, vsak predmet je subjekt. In to je več in več. Ponavljam in gradim slike sveta, ponavljam kot leta 8, 9 ali 10, ponavljam kot leta 11 …, kjer se medijski svet v njih ne odseva. Se briše in izginja. Črni ekrani. Beli ekrani. Srebrni ekrani. Glineni ekrani. Prazni ekrani. Crknjeni ekrani. Tu se briše, izginja. Ponavljam: črni ekrani, beli ekrani, srebrni ekrani, prazni ekrani. Crknjeni ekrani. Tu se briše, izginja. Črni ekrani. Beli ekrani. Srebrni ekrani. Glineni ekrani. Prazni ekrani. Crknjeni ekrani. Tu se briše, izginja. Ponavljam. Črni ekrani. Beli ekrani. Srebrni ekrani. Glineni ekrani. Prazni ekrani. Crknjeni ekrani. Tu se briše, izginja. Črni ekrani. Beli ekrani. Srebrni ekrani. Glineni ekrani. Prazni ekrani. Crknjeni ekrani. Tu se briše, izginja. Črni ekrani. Beli ekrani. Srebrni ekrani. Glineni ekrani. Prazni ekrani. Crknjeni ekrani. Tu se briše, izginja. Črni ekrani. Beli ekrani. Srebrni ekrani. Glineni ekrani. Prazni ekrani. Crknjeni ekrani. Tu se briše, izginja … Se ponavlja/m se.
TO, ČESAR NE VIDIMO NA EKRANIH