ODTOK (IZ SVETA), 1996
prostorska postavitev; mešane tehnike na papir, karton, emailj, posodo, umivalnike in kadi; 1995-1996
Foto: Bojan Salaj
ODTOK (IZ SVETA), 1996
risba s tušem
Svet je (izgubil formulo, da bi se ustavil). Če pustimo ob strani moralistične izjave zaskrbljenosti zaradi onesnaženj, vojn, politik, nepravične ekonomije ... je evidentna nemoč sooblikovanja in še bolj preoblikovanja te realnosti. Odsekana roka. Realnost vsrkuje in nevtralizira različnosti, ima svoje stanje pri katerem smo odrinjeni v pogled, v opazovanje, prisiljeni v branje. Smo pod neprestanim vtisom, v razmerju nekakšne perspektive. Oči: vlada nam percepcijsko razmerje fascinacija + odtegnitev pri katerem smo predvsem sprejemniki, očividci, ki lahko vidimo zunanjo podobo stvari, notranje odnose pa razbiramo mnogo težje - in, če morda lahko razumemo tok stvari, pa vseno nimamo možnost resničnega vplivanja na realnost samo. Zaprti krog predstave. V tej optiki pa je pravzaprav šele nevidno tisto, ki obvladuje vse, kar pomeni, da prav optika sama producira hkrati z videzom tudi fiktivne, slepilne učinke. Predstavno obzorje je zato lahko zelo zelo majhno, ozko. Psihologija živali. Pri tem je absurdno, da se "objektivna" in "družbena" resničnost lahko prevaja, meri in opiše, vidi in prikaže v natančnih slikah/grafih, diagramih, lestvicah,... Lastnina ljudi. Morda so številke tisto v kar lahko verjamemo? Vendar pa računske slike sveta nastajajo šele post festum kot (izgubljene) slike, kot trenutni približki: kažejo in evidentirajo namreč tisto, kar je v tem trenutku že minilo.

Je vsakršna današnja upodobitev ali estetizacija sveta in vojn nesmiselna in banalna? Je sama podoba neresnična in lažna? Pomije. Televizijska slika in reporterska fotografija si prilaščata mesto resničnosti, ravno zato, ker sta obe spretno režirani. Televizijske slike so izbrane, posredovane, montirane in kadrirane podobe, niti niso neposredne, niti niso zrcalo resničnosti. Medijsko onesnaženje.

Iz sveta odtok. Onesnaženje je res tista splošna, neizogibna in stalna tema mimo katere skoraj ne moremo obravnavati drugih stvari in snovi. Ni več izolacije, vprašanja ostajajo tu. Najsrečnejša in še najboljša možnost bi potem bila distanca do golega življenja mesa, ki bi bila smiselnejša kot vsakršna vizualizacija ali interpretacija mesenega življenja? Iz telesa. Vendar izhod ni v tem kar naj bi bilo notranje skladno in nekontaminirano z realnostjo samo. Ali res lahko vidimo nekaj edinstvenega, izjemnega, celo "vzvišenega" nad to objektivno in umazano realnostjo? Ravno na "vzvišeni" ravni ostanemo brez refleksije, distancirani brez podobe, presekamo razmerje. Vrtnariti plastične rože. Predvsem pa brez dotika, brez neposrednega soočenja (ki ni nujno srečanje) z realnostjo izgubimo orientacijo, podobo in zamenjava je slepilo.

Naš svet ni velika družina. Alternativna zavest potem ne more biti več kot maskiranje in umik, predvsem pa ni rešitev problema. Sporočilo je namreč poslano tistemu, ki ga je tudi sam izrekel. Pobeg pred brutalno realnostjo se kaže predvsem v poenostavljanju problema na simbolično/retorično raven, brez globokih strukturalnih zahtev. Izbrisati resnično podobo. Reciklirati grozljive slike sveta, pogledati v sebe pomeni rešiti nelagodje predvsem na subjektivni ravni, na ravni podobe. Hkrati ima ta "samorealizacija" ali "samoizpolnitev" vedno samo eno in izrecno obliko. Očiščenje je tu namenjeno narcističnemu Jazu in je zato prej terapija kot globalno ali univerzalno. Lepa, očiščena duša. Takšno "spravljivo" občutenje sveta je predvsem posledica nemoči. Nemoč vzpostaviti odkrito držo in nelagodje sprejeti kot "naraven" odnos do kompleksne totalitete sveta. Egologija.

Izločen v svet. Človek je s svojim prihodom v naravo vedno porušil neko ("naravno") ravnotežje naravnega stanja stvari. Nepriznavanje tega je vzrok, da subjekt išče in želi "dobro" videti v sebi, da mu je njegov osebni ideal (veliki) Jaz, da zato "dela dobro" v sebi, na sebi, pravzaprav pa za sebe. "Ekološka" pozicija največkrat ostaja predvsem na verbalni ravni, na ravni izjave, katere prvi namen je samoočiščenje (morda lastna "dekontaminacija") in tu je največkrat že zadostna, že realizirana; je osebna pogodba z nami samimi, osebni kompromis, ki nas ("lepe" pred javnostjo) vključuje v obstoječe sisteme in jih ne spreminja. Kapital je zelen, voda je čista,... Največkrat je "ozaveščenost" boljša marketinška poteza profitnega sveta kot pa trdna (o)pozicija, kjer lahko šibkejši udeleženec neuspešno (a vsaj neposredno) prepričuje (za svoje prepričanje) močnejšega. Resnično in lepo v sodobnosti nista več pojma istega. 
(1996)

Izločen v svet. Človek je s svojim prihodom v naravo vedno porušil neko ("naravno") ravnotežje naravnega stanja stvari. Nepriznavanje tega je vzrok, da subjekt išče in želi "dobro" videti v sebi, da mu je njegov osebni ideal (veliki) Jaz, da zato "dela dobro" v sebi, na sebi, pravzaprav pa za sebe. "Ekološka" pozicija največkrat ostaja predvsem na verbalni ravni, na ravni izjave, katere prvi namen je samoočiščenje (morda lastna "dekontaminacija") in tu je največkrat že zadostna, že realizirana.