Bojan Gorenec, Žiga Kariž, Alen Ožbolt , 2010
VIZUALNI BIROKRATI. TROJNA LOČITEV PODOBE / TEŽAVNA LOČITEV PODOBE / VEČKRATNA IZKLJUČITEV PODOBE. NAJLEPŠA SLIKA, LEPŠA SLIKA, LEPA SLIKA (BREZ NASLOVA)
SLIKA Z RAZSTAVE

Breda Kolar Sluga: Razstava: Vizualni birokrati. Trojna ločitev podobe / težavna ločitev podobe / večkratna izključitev podobe. Najlepša slika, lepša slika, lepa slika (brez naslova)., ki je postavljena v Umetnostni galeriji Maribor v letu 2010 je nastala na pobudo umetnikov. Ker gre za specifično obliko sodelovanja, ki določa značaj razstavi, smo se odločili, da mu v obliki pogovora tudi sledimo. Zato, takoj na začetku – zakaj sodelovanje in kaj si od njega obetate?

 

Alen Ožbolt: Zakaj?

Ko gre za skupni, skupinski umetniški projekt, razstavo treh umetnikov, potem gre seveda za bližnja srečanja in prijateljstva ali na drugi strani tudi nevarna razmerja. Vsak od nas ima lastno predstavo tako o sodelovanju kot o konstelaciji tega sodelovanja. Meni je ideja zanimiva zaradi različnih vsebin, pristopov in pozicij, ki jih omogoča: različnih vsebinskih prepletov in zapletov, pomnoženih in razpršenih pogledov, srečanja teh (necelih) pogledov in sil, konfiguracij in položajev,.. z eno besedo zaradi komunikacije, dialoga. Galerijo oz. »razstavišče« tu vidim kot križišče. Vsak skupni razstavni projekt umetnikov je nujno stik, dialog, lahko je seveda tudi kratek stik ali zid, vedno pa predstavlja različna razmerja, različne odnose med umetniki in njihovimi deli, podobnosti in razlike, bližine in razdalje.

 

Kaj?

Čeprav mi je najpomembnejši ustvarjalni proces, pa seveda nekaj tudi pričakujem, nek 'dobiček', npr. izjemno in nevsakdanje soočenje, dogodek z močnim nabojem, razstavo s pomembnim umetniškim, vizualnim in idejnim sporočilom. Pričakujem inovacijo in kreacijo nečesa novega. In to je - vedno - presenečenje in odkritje, in ta trenutek nihče ne ve kaj in kako bo.

 

Bojan Gorenec: Verjetno sodelovanje vidi vsak od nas po svoje, zato smo kljub daljšim pripravam na tripartitno razstavo pristopili k njenemu formiranju tako, da je vsakdo oblikoval lasten naslov in se odpravil na pot iz svojih izhodišč do končne skupne postavitve v UGM. Vmes se dogaja marsikaj kar nas hkrati druži in razlikuje, to pa je na eni strani proces formiranja del iz lastnih okoliščin in trenutnega dogajanja v produkciji do razmišljanja o skupnem. Prakse v umetnosti so danes individualne, hkrati pa si delijo razširjeno polje v umetnosti. Ni slučaj, a tudi ni vnaprejšnje platforme (podrejanja ideji), zanima nas skupna na koncu.

 

Žiga Kariž: Sodelovanja z drugimi umetniki so moja stalna ustvarjalna praksa, vsako sodelovanje pa je svojevrstno. Prepričan sem, da so sodelovanja med umetniki eden od bistvenih elementov pravzaprav vsake umetniške prakse. Sodelovanja so mi vedno ponujala užitek ob soočanju z različnimi pristopi, poetikami, različnimi možnimi razumevanji umetnosti in sveta. Pogosto je tovrstno sodelovanje možnost vstopa v kreativni proces drugega umetnika, gre pa tudi za so-vplivanje različnih pristopov in procesov, ki lahko vsakemu od udeležencev prinesejo nove in tudi nepričakovane rezultate. Tako kot drugi umetniki tudi sam preko oziroma za sodelovanja razvijam specifične pristope, ki jih nato testiram, preizprašujem in dopolnjujem. Sodelovanje z Bojanom in Alenom je bilo zame specifično, tudi zato, ker dela obeh poznam in cenim iz časov, ko sem se sam še odločal za študij slikarstva in so bila dela obeh pomembna spodbuda.

Pričujoča razstava ponuja vsaj dve plati, specifiko in domet posameznih del ter seštevek, za katerega verjamem, da ima presežno vrednost in zato po moje jamči, da je bil tovrsten pristop še kako smiseln in se je izplačal. O sodelovanju smo se pričeli pogovarjati že pred leti, v mojem primeru je struktura celotne serije del, ki so na razstavi, v precejšnji meri tudi rezultat premišljevanj o soočenju teh del z deli Bojana in Alena. Če bi delal dela za kakšen drug kontekst, bi bila drugačna. Tudi moja nova dela bodo zaradi te razstave drugačna in bi bila drugačna, če do tega sodelovanja sploh ne bi prišlo. V tem vidim smisel in zato se veselim sodelovanj.

 

B.K.S: Prvo konkretizacijo je zame pomenil naslov razstave. Dolg, raznolik. Ali se v njem že skriva shema sodelovanja? Ali ste se pogovarjali o tem, kako boste sodelovali, ali obstaja odločitev, da bo vsak prispeval svoje in boste nato iskali konsenz? Kako je nastal naslov razstave in kakšen je njegov pomen?

 

B.G.: "Vizualni birokrati" je moj del tripartitnega naslova, se pravi, da sem jaz avtor tega dela naslova. Seveda je v njem ironija, vendar pa: nanaša se na vizualne protokole, ki jih je potrebno upoštevati, ko se na podlagi svojih nazorov, znanja in izkušenj oblikujejo predhodni pogoji, ki omogočajo točno določeno materializacijo del. Kar se mene tiče: slikarstvo je del sodobne situacije v umetnosti, sposobno predelovati vrsto vplivov novih žanrov in medijev in najti sebi pripadajoče odgovore. Sam delam slike, ki so odgovor v sklopu celote vizualnih umetnosti danes. Za njihovo vzpostavitev potrebujem tako fotografije kot računalnik in tudi postopke ter barvo za njihovo izvedbo.

A.O.: »Trojna ločitev podobe / Težavna ločitev podobe / Večkratna izključitev podobe« je moj naslov, del tripartninega naslova naše razstave. Meni je zelo zanimivo, ker nismo našli enega skupnega naslova, smo se odločili, da bo vsak prispeval svoj naslov. Ta poteza - sestavljenost ali neenotnost naslova - seveda prispeva in določa pomemben in hkrati specifičen pomen in okvir te razstave. V njem je marsikaj odkrito in hkrati skrito, naslovi, imena pa vedno določajo, usmerjajo branje, razumevanje umetnine, jo na nek način 'ugrabijo', vendar je naslov razstave potrebo razumeti šele ob ali po delih na razstavo in hkrati ga postaviti v širši kontekst prostora in časa.

 

Z.K.: »Najlepša slika, lepša slika, lepa slika (brez naslova)« je moj del trojnega naslova, sestavil pa sem ga potem, ko se je vzpostavil neke vrste skupni imenovalec razstave, sčasoma nam je postalo jasno, da bo to razstava slik, kot smo rekli: skupna razstava slik. Ta odločitev se je oblikovalo in postala jasna tekom pogovorov in predvsem tekom dela v ateljeju vsakega od nas. Razstava govori tudi o tem, kako smo do tega skupnega formata prišli skupaj in hkrati vsak zase. Pri meni je bila ta odločitev zelo racionalna, čeprav hkrati rezultat skoraj dvoletnega procesa, rezultat in posledica dela na drugih, temu predhodnih projektih. Za vsebine, o katerih sem premišljeval, ko smo se z Alenom in Bojanom pričeli pogovarjati, sem sčasoma presodil, da potrebujem slikarstvo, da bom torej za to razstavo slikal slike. Moj del naslova to racionalno odločitev ironizira, preizprašuje, zato govori o lepoti slike. Celoten naslov se je združil, deli naslova so se sestavili, podobno, kot dela na razstavi. Strinjam se, da je treba naslov brati skozi razstavo, moč tega naslova pa vidim v preseganju njegovega statusa trodelnosti in v novih pomenih, ki jih ta združitev prinese, podobno, kot se dogaja delom na razstavi.

 

Vprašanje za Bojana Gorenca: Prevladal je prvi del naslova in večina javnosti ga je interpretirala kot namig na soočanje z »vladajočimi« birokratskimi pogoji in protokole kako priti do razstave. Sami pa ste v pogovorih poudarili, da se ta del nanaša na protokole slikarstva?

 

B.G.: Niti slučajno moje poimenovanje nima nič z razstavnimi ali kulturnimi pogoji. Če bi me poznali, oziroma poznali moj odnos do teh stvari, bi vedeli, da se zavzemam kvečjemu za vzpostavitev galerijskega sistema oziroma trga in eventualno skladov.

Naslov se nanaša na postopke in procese znotraj slikarske umetnosti, ki mora dandanes dobro premisliti kontekst, v katerem se nahaja, in vzpostavljati prakso z njegovim upoštevanjem, da ohranja samorefleksijo poleg tistega, kar ima za povedat. Hkrati se nanaša na dejstvo, da že pri nas treh, ki smo skupaj pripravili razstavo, lahko opazimo, kako vsakdo na svoj način znotraj umetniških procesov vzpostavlja lasten pristop do zgodovine in njenega vrednotenja ter do izbire sredstev in povezav med njimi.

 

B.K.S.: Izbor umetniških del je bil prepuščen vsakemu posebej. Seveda niste neznanci, temveč spremljate ustvarjanje drugega, a se o tem, katera dela bodo razstavljena, niste pogovarjali? Vendar pa tudi to očitno ni bil koncept, saj smo se prvič srečali v ateljeju Žige Kariža, kjer smo lahko videli nekaj del, ki bodo na razstavi, Alen Ožbolt je vsem predstavil, kaj bi ga zanimalo pokazati na razstavi, dela Bojana Goreneca pa so nastajala šele kasneje, čez poletje vse do pričetka postavitve. Kako ste se odločali za izbor del?

 

A.O.: Približno polovico del sem ustvaril za razstavo zadnji dve leti, torej z vedenjem s kom, kdo in kje razstava bo, ker pa zelo dobro poznam oba, Bojana in Žigo, in njuno delo, sem si lahko - vsaj nekoliko - predstavljal tudi kaj; drugo približno polovico pa tvorijo starejša dela, ki so nastala že pred leti, tudi pred več kot desetimi leti in dokler niso bila postavljena v galeriji niso imela nobene neposredne zveze z razstavo. Gre pa za zelo različna dela, ki jih sam imenujem dogodki, in tudi nedela, ironično »suhe veje« ali »neplodna dela« in jih nikoli doslej nisem mogel nikamor umestiti ali jih imel priložnost razstaviti. Nastala so zunaj toka, ali proti njem, kot prekinitev gibanja, zaustavljen eksperiment, poizkus, delno kontrolirano naključje…

 

B.G.: Še nikoli nisem ustvaril del za razstavo tako hitro. V mesecu maju sem ostal brez novih del, saj sem vse do tedaj pripravljal zame pomembno razstavo v Kostanjevici. Potem so ostali še trije meseci do postavitve v Mariboru. Ponavadi za pripravo tako velikega števila del porabim leto ali dve. Takemu kontekstu sem se moral prilagoditi, tudi v umetniškem smislu. Mojemu sedanjemu slikarstvu odgovarja, če ga delam v fazah, v slojih, ki jih nanašam enega na drugega, seveda ko se spodnji posuši. Zato sem se lotil dela na več slikah hkrati in se ves čas selil od ene k drugi. Več sem tudi tvegal in eksperimentiral. Zdaj lahko rečem, da me je nujnost privedla do več inovacij v slikah. Izbiral sem pa slike tako kot vedno delam: vse uspešne slike, ki so se povezovale v interpretativno celoto, sem uvrstil na razstavo.

 

Z.K.: Prvi pogovori o skupnem projektu segajo nekako v leto 2007. Takrat sem tudi pričel premišljevati o vizualnih delih, ki bi govorila o spominu, otroštvu, razmerjih med preteklostjo in sedanjostjo, o podobah, o kreaciji, o meni samem. O vsem tem naj bi govorila dosti bolj, kot katerakoli dela, ki sem jih ustvaril do takrat, želel sem odpreti novo poglavje znotraj svojega ustvarjanja. Presodil sem, da bi takim delom, ne glede na format, katerega bi v končni fazi zavzela, ustrezal kontekst del Bojana in Alena, verjamem pa, da velja tudi obratno. Ravnal sem se po njunih dosedanjih delih. Sprva sem glede na to razmišljal o prostorski postavitvi, v Umetnostno galerijo Maribor sem želel postaviti rekonstrukcijo svoje otroške sobe, z nekaterimi dodatki. To idejo sem kasneje opustil, predhodno slikam sem razvijal še serijo kolažnih del na papirju, nato pa sem pričel pripravljati serijo slikarskih del, serijo sem v celoti naslovil Slikar 73. Zakaj tak naslov vseh mojih del na razstavi? Verjamem, da podobno, kot moj del trojnega naslova razstave pove nekaj o osebni in hkrati projektni naravnanosti k slikarskem procesu in tako še kar natančno opredeli moj pristop k delu znotraj tega projekta, ki je zaznamovan z mojo odločitvijo, vstopiti v vlogo slikarja.

 

B.K.S.: Nikakor pa ni dvoma, da razstava v trenutku postavitve postaja skupna in nastaja v konsenzu vseh treh. 13. septembra ste pričeli s postavitvijo, iskali razmerja, ustvarjali dialog, tako v sorodnem kot različnem, tako v tistem, kar vas povezuje kot v tistem, v čem se vaša dela razhajajo. Vsaka izmed sob ima svojo zgodbo, ali lahko izberete kakšno izmed njih in jo predstavite?

 

B.G.: Po mojem mnenju razstava ni nastajala samo s strani nas treh, pač pa tudi v razgovorih z UGM. Skupaj z vami smo na podlagi medsebojnega zaupanja in spodbujanja lahko pripravili razstavo takšno kot se je odvila. To se mi je zdelo zelo dobro.

Da je razstava skupna: razlago te trditve vidim v tem, da smo jo postavili kot en subjekt z edinim ciljem, da bo dobra. Preplet zaupanja en v drugega in zelo odkritega pogovarjanja z občutkom za avtonomijo posameznika je imel za rezultat razstavo z lastnostmi, ki so še mene osupnile. Na nek način se mi zdi, da je predstavila zelo široko problematiko slikarstva in sodobne umetnosti danes ter pokazala na razpone v problematiki podobe med fizično prezenco in uporabo tehničnih pripomočkov kot so printi v okolju slikarskih dejanj.

Da pa odgovorim na vaše vprašanje, bi povedal, kako smo pripravili koncept za postavitev v zadnjem prostoru pred viteško dvorano. Ker je bil prostor zadnji, je bilo oddaljeno steno treba povzdigniti z zanimivo konstelacijo del in rešiti problem daljše stene z dinamično postavitvijo. Tukaj sta s premeščanjem večino dela opravila Alen in Žiga. Na steni pri vratih pa smo soočili od vsakega po eno značilno delo, ki bi prikazalo naš odnos do fizične razsežnosti dela in do njegove vizualne, projekcijske zmožnosti.

 

Z.K.: Vsak od nas je dela drugih dveh lahko v celoti videl šele tisti hip, ko smo se skupaj z vsemi deli znašli v galeriji. Razstavo smo morali šele narediti, skozi tisto, kar je našim delom skupno, kot tudi skozi tisto, kar jih ločuje. Moram reči, da je bila tovrstna izkušnja, namreč: v galerijo vstopiti brez jasne, vnaprej določene postavitvene sheme, zame kar precej nova, zato mi ta razstava, tudi v smislu procesa dela, res veliko pomeni.  Ko smo dela začeli razvrščati po prostorih, so se pričela razpirati, povezovati, tudi odbijati. Vzpostavile so se nove relacije tudi med deli vsakega od nas. V tem smislu je zelo zanimiva tudi tretja soba, kjer se nahajajo izrazito serialno strukturirana dela vseh treh, morda se skozi to soočenje skupin del poleg skupnih usmeritev najjasneje vidijo razlike med nami tremi, kar pa razstavo seveda lahko le bogati, oziroma jo dela kompleksnejšo.

 

B.K.S.: Križišča, zgostitve, ta nenavadna srečanja nas prisilijo k opazovanju in nenehnemu analiziranju razstavljenih del in razmerij med njimi. Kje se torej pričujoča razstava dogaja, v medprostorih, relacijah?

 

A.O.: Seveda o tem smo že govorili in se pogovarjali… ne 'dogaja' se le na eni površini, dogaja se na različnih površinah in seveda - kot razstava - predvsem v soočenju, odnosih, relacijah med deli in medsebojnih odsevih. Podobno kot pri naslovu, razstava je v ednini, dvojini in hkrati v množini. Bojanove in Žigove slike so na razstavi neposredna zunanjost mojim slikam in mi lahko funkcionirajo kot (neke vrste) zrcala, ki vračajo pogled nazaj in vsestrano določajo, kako jih gledamo in tudi kako jih vidimo.

 

B.G.: Nekatere stvari so mi še danes nerazložljive z besedami. So se pač dogodile točno na mestu, kjer so se zgodile, in bivale tam, kjer so se nahajale. Domnevam, da se bodo posledice križanj, zgoščevanj in interakcij pokazale v prihodnjem delu vsakega od nas.

 

Z.K.: Jaz se tudi tukaj lahko navežem na primer tretje sobe. Vsaka skupina del v tej sobi ima svoj ključ združevanja, matrice, ki posamezne slike povezujejo v skupine, so različne, tako, kot so od sobe do sobe različne matrice, ki povezujejo dela vseh treh, zato velika dinamika celote, zato te prvi krog, ki ga narediš po razstavi, napelje na ponovnega. Sam, kot že rečeno, to razstavo ves čas gledam na dva načina: gledam posamezna dela in gledam relacije med njimi.      

 

B.K.S.: Na nek način je vsem skupno osmišljevanje slikarske prakse? A je razstava tudi statemant o slikarstvu, o položaju umetnosti v sodobni družbi?

 

A.O.: Kar se mene tiče gre za sliko, materializacijo podobe, ki je včasih lahko posledica grobih ali umazanih ali pa nevarnih postopkov. Seveda slika govori tudi o svoji zunanjosti, o svetu, kontekstu vendar je hkrati lahko v nasprotju, v konfliktu z zunanjim, vizualno vladajočim. Medijski svet, npr., se v mojih slikah ne odseva ampak se briše, ekran z različnimi sredstvi in postopki ugašam.

 

B.G.: Razstava seveda je dokaj čvrsta izjava, kar pa je zanimivo, je tole: poznamo razmišljanja eden drugega in ta niso nujno vedno složna ali enaka, pa smo kljub temu napravili uspešno skupno razstavo. To je dobra lekcija. Sam mislim, da so se v razstavi pokazale nove sposobnosti slikarstva, ki niso v idejni ali tehnični enotnosti, pač pa v soočenju s tehničnim svetom in v iskanju odgovorov nanj skozi neposredno dejanje umetnika kot subjekta, ne na način odpovedi umetniški praksi ali na način zavračanja, temveč skozi afirmacijo. Moja želja je, da bi se tak pristop ponovil in širil.

Vprašanje slikarstva v razmerju do ostalega je obravnavano nekako nedoločno, tudi sam odgovora še nisem v celoti povezal. Se mi pa zdi, da je bil zelo blizu Peter Weibel v knjigi Contemporay Painting in Context, zato ga citiram: … Slikarstvo drugega reda (kot jezikovna igra (prevod: B.G.) torej vključuje tudi opažanje sprememb v slikarstvu, ki izhajajo iz medijev in njihovih učinkov. Slikarstvo spet ne izgrajuje medijskega kontra sveta, pač pa kot slikovna neposrednost vpeljuje slikovno transformacijo medijskega sveta. Pri tem ne gre za vprašanje ontološkega slikarstva, ki bi zaobsegalo spontani ali auratični svet stvari. Prej je to slikarstvo drugega reda, ki prežema in raziskuje svet nadomestkov, premestitev, zamenjav in simulacij medijskega sveta ter ki gradi ontologijo drugega reda. Zato moramo svet podob interpretirati na več nivojih. Lahko je tehničen ali konceptualen, semantičen ali pragmatičen.* …Tisto, kar vidimo, je slikarstvo oziroma slika, na katero sta vplivala tehnologija in medij. Ker je zgodovina umetnosti sama reproducirana skozi medije, je del tega istega sveta.**  …S tem ko se preplete z mediji, slikarstvo ob koncu 20. stoletja kot nova slikovna neposrednost zariše prihodnji horizont ekspanzivne odprtosti. Analizi razvoja slikarstva v 20. stoletju med materialnostjo in nematerialnostjo ter med izvorom in njegovim koncem je sledila inventura sedanjosti in napoved o slikarstvu 21. stoletja. Kot smo lahko videli, sta se vprašanji o statusu slike kot objektu in o reprezentaciji, ki sta določali slikarstvo v prvi polovici 20. stoletja, iztrošili skozi nasprotje med abstrakcijo in figurativnostjo ter skozi ukvarjanje z objektom v drugi polovici stoletja. …V naslednji fazi je nasprotja med abstrakcijo in figurativnostjo ter med materialnim in nematerialnim nadomestilo nasprotje med posrednostjo in neposrednostjo. Diskurz med posrednostjo (media) in neposrednostjo (imedia) je prejšnjim nasprotjem dodal zgodovinsko dimenzijo. Kriza reprezentativnosti pa se v 21. stoletju kaže kot kriza vizualnega.***

 

Citirano iz:

Contemporary Painting in Context, Museum Tusculanum Press, University of Copenhagen, 2010; Peter Weibel, Pittura/Immedia: Painting in the Nineties between Mediated Visuality and Visuality in Context, pogl. IV: (Painting, Media, Immedia).

·                  * str. 59-60

·                  ** str. 60

·                  *** str. 63-64.

 

Z.K.: Poleg tega, da se vsak od nas preko svoje prakse, če že ne stalno, pa vsaj pogosto vrača k slikarstvu, nas povezuje tudi to, da kljub različnim pristopom vsak svojo prakso preizprašuje glede na svet zunaj ateljeja. Slike na razstavi so v dialogu s svetom zunaj galerije in za ta dialog uporabljajo različne jezike. Za komunikacijo bi lahko uporabili tudi druge formate, preko katerih bi komunicirali drugače, nič manj ali bolj legitimno, pa smo vseeno vsi trije izbrali slike. To se mi zdi pomembno tudi zato, ker v tem prostoru tovrstnih projektov, ki bi prikazovali razpon možnosti sodobnega slikarstva, ni prav veliko. 

 

+ pogovor je nastajal v pisni obliki in postopoma. Od julija do zaključka razstave so si sledila štiri srečanja oz. pogovori, v katere je bila večinoma vključena tudi javnost. Na teh so bila tudi izpostavljena pričujoča vprašanja. Avtorji so nanje v pisni obliki odgovarjali postopoma, v različnih časovnih obdobjih.

Ko gre za skupni umetniški projekt, razstavo treh umetnikov, potem gre seveda za bližnja srečanja in prijateljstva ali na drugi strani tudi nevarna razmerja. Vsak od nas ima lastno predstavo tako o sodelovanju kot o konstelaciji tega sodelovanja. Meni je ideja zanimiva zaradi različnih vsebin, pristopov in pozicij, ki jih omogoča: različnih vsebinskih prepletov in zapletov, pomnoženih in razpršenih pogledov, srečanja teh (necelih) pogledov in sil, konfiguracij in položajev. To je komunikacija.